Vili
Resnik ima poleg siceršnjih obveznosti, nastopov in vsakdanjih družinskih
stvari v zadnjem času sicer polne roke dela z novo skladbo in njeno promocijo,
a človek, če le hoče, kljub temu najde čas tudi za druge stvari. Sam ga vedno denimo najde tudi za šalo. Ena
Vilijevih lastnosti je tudi, da se rad šali po telefonu. Zafrkava pravzaprav,
saj to počne na različne načine. Spremeni glas, domisli se različnih stvari in
podobno. Rad potegne za nos sorodnike, znance in celo tudi novinarje!
Enega
izmed slednjih je pred kratkim ujel na limanice s posebnim vprašanjem, s
katerim ga je na kratko uspel krepko zmesti. Poklical ga je namreč, se s
spremenjenim glasom predstavil kot gospa Jožica in ga vprašal, kod hodi. Na
novinarjevo vprašanje, kdo kliče in kako
kod hodi, je odvrnil, da čaka pred ljubljanskim Bauhausem v BTC, da gresta
skupaj po sadike vrtnic. Novinarju se sicer sanjalo ni, katera gospa Jožica
kliče in še manj, da je z njo zmenjen v BTC za vrtnice, zato je še enkrat
vprašal kdo, koga in zakaj kliče. Ker kljub temu, da je »gospa Jožica« ponovila
že povedano, ni vedel o stvari nič, je odvrnil, da gre po vsej verjetnosti
očitno za pomoto ali napačno številko. Gospa Jožica pa je odvrnila, da dvomi v
to. Še enkrat je vprašala, ali je na drugi strani ta in ta in ko je dobila
pritrdilni odgovor, je dodala, da je seveda pravi in da ga čaka, kjer sta bila
dogovorjena. Je pa Vili na koncu novinarju povedal, da je on in da se šali, ob
tem pa se je na njegov račun tudi krepko nasmejal. Uspelo mu je namreč
povzročiti precejšnje začudenje in celo skoraj dvom novinarja, če res ni bil
kje dogovorjen, pa mu je ušlo iz glave.
Se
pa kakšna šala kdaj ne izide čisto niti mojstrskemu šaljivcu Resniku. Če te ima
namreč tisti, ki si ga imaš namen privoščiti, v telefonskem imeniku, je pametno
in celo nujno, da kličeš s skrite ali neznane številke. Tudi največjim
šaljivcem pa se kdaj zgodi, da v šaljivi vnemi na to pozabijo. Tudi Vili se je
tako zaradi tega že opekel in se šala ni izšla, čeprav je bila dobra. Četudi vendarle
ne tako dobra kot tista, da kdor drugemu jamo koplje, kdaj tudi sam pade vanjo!
Eden najuspešnejših mlajših slovenskih glasbenih avtorjev in producentov Nino Ošlak rad, ko ima in kadar si vzame čas, potuje. Bil je že marsikje, že nekaj časa pa si je želel znova obiskati tudi Amsterdam. Tam je namreč že bil pred približno petimi leti. »Zdaj sem šel malce obujat spomine. Všeč mi je energija mesta, odprtost ljudi, pa seveda vsi lepi kanali in urejeno središče mesta, ki ima nek svoj čar. Pa ne zaradi specifičnega vonja po travi, ki te spremlja vsepovsod skozi mesto, ampak zaradi vrste tudi drugih stvari,« pravi.
Tokrat je bil manj tipičen turist, saj je izpustil najbolj oblegane turistične muzeje. Tako je imel več časa za raziskovanje ulic, okolice mesta in podobno. »Obiskal sem tudi dve prijateljici, s katerima smo pred leti na morju stkali vezi in ostali v stikih, obe živita v Amsterdamu. Super je, ko mesto doživiš tudi z očmi domačina. Tako izveš še kaj več,« pove.
Malce izven centra ni nič nenavadnega, da ljudje stanujejo tudi na barkah.
Streljaj od glavne železniške in avtobusne postaje je reka.
NE opojne substance, DA svetilke
Nizozemsko mesto mu je bilo všeč, niso pa mu bile všeč vse tamkajšnje navade. Kaj mu je bilo všeč najmanj? »Vonj po opojnih substancah, ki so na Nizozemskem dovoljene, mi res ni všeč. Ničesar takšnega nisem zaužil, saj se mi zdi, da se lahko imam v družbi še bolje, če sem čisto “čist”. Tudi sicer v Sloveniji na zabavah nikoli ne zaužijem kaj več od kakšne kapljice alkohola. Pa še to zelo redko in sem čisto zadovoljen tako. Če se hočeš in znaš, se lahko dobro oziroma odlično zabavaš tudi brez tega,« poudari.
Ena od stvari, ki jih v Amsterdamu med drugim obiskom nikakor ni hotel izpustiti in zamuditi, je slovita ulica rdečih svetilk. »Peljali so me, da sem si ogledal znano četrt, famozne ulice s prostitutkami. Zmotno je namreč še vedno prisotno mnenje, da gre za ulico, gre namreč za četrt z več ulicami. Ogledal sem si najbolj slovito, De Wallen v starem delu mesta, ki obstaja vse od 14. stoletja dalje. Čez dan je večina izložb, kjer delajo dekleta na poziv, praznih, ko se zvečeri, pa oživijo in se prižgejo znamenite rdeče luči. Zares sem bil radoveden, kako je to videti v živo in na licu mesta. Tam je to legalizirano in velja za čisto normalni poklic. Tudi z domačini se o tem pogovarjaš kot pri nas recimo o poklicu frizerja, trgovca ali odvetnika. Bil sem presenečen nad odprtim duhom domačinov,« je razkril.
Najbrž ni človeka na tej ali oni strani meje, ki pri najboljši volji ne bi mogel reči, da slovensko hrvaški odnosi že leta niso ravno najboljši. Pa vendar se je še enkrat pokazalo tudi, da glasba takšnih meja in stvari ne pozna. Note in besede so spregovorile tudi na 25. festivalu Melodije hrvatskog juga v Opuženu. Najvišjo nagrado Grand prix, po mnenju občinstva in žirije, je namreč osvojila skladba Tri gitare, za katero so moči združili Slovenci in Dalmatinci.
Novinarska ideja
Skladba je v konkurenci več znanih in močnih klap, solistov in dobrih pesmi osvojila najvišjo možno nagrado Grand prix in prepričljivo zmagala. Kot za to priložnost poimenovani Tri tenora so jo zapeli Marjan Zgonc ter priljubljena dalmatinska pevca Branko Medak in Zoran Bebić Beba, nastala pa je pod prsti avtorja teksta Romana Turnška, melodije Dušana Zoreta in aranžerjev Želimirja Škarpone ter Daliborja Musapa.
»Pesem je nastala po zamisli novinarja Romana Turnška, da je zaživela, pa je malce trajalo. Govori o moških treh generacijah neke družine, ki jih veže kitara in glasba, ki se prenaša iz roda v rod. Treba je bilo najti pevce, kar pa ni bilo lahko. Ujeti so se morali namreč glasovno, poleg tega pa tudi v resnici in vizualno biti treh različnih generacij, kar je poanta pesmi« pravi Marjan Zgonc. Zgonc je tudi dal idejo, da se skladbo prijavi na letošnji festival Melodije hrvatskog juga Opužen 2018. »Za pomoč pri iskanju ostalih dveh pevcev za vlogi očeta in vnuka sem se obrnil tudi na znanega producenta Želimirja Škarpono. Ko je bila pesem posneta, je na vse sodelujoče naredila zelo dober vtis. Zato smo verjeli, da bo visoko uvrščena. Da pa bo med konkurenco, kot so klapa Maslina, klapa Cambi in drugi, prejela prvo nagrado Grand prix, pa je preseglo tudi naša pričakovanja,« doda.
Podobnega mnenja so tudi ostali sodelujoči pri skladbi. »Letos je bila na festivalu res velika konkurenca, saj je tekmovalo kar 27 skladb, ki dihajo v dalmatinsko mediteranski zvrsti, nastopili pa so najboljši izvajalci. Naša skladba je po glasovih tako žirije kot občinstva dobila največ glasov in bila okronana z najvišjo nagrado. Posebej bi želel izpostaviti, da je občinstvo že med nastopom Treh tenorjev navdušenje pokazalo z aplavzi, zato ne čudi, da je pesem dominirala po glasovih publike. Šestčlanska strokovna komisija je posebej izpostavila tudi izvedbo lirskih tenorjev, ki so pričarali zgodbo treh družinskih generacij, ki iz roda v rod s kitaro negujejo in prenašajo glasbo,« je navdušen tudi Želimir Škarpona, ki je sicer prekaljeni in izkušeni avtor ter producent in sodeluje s številnimi znanimi imeni.
Zmagovalna slovensko dalmatinska naveza.
Osvojili veliki Grand prix.
Pravkar posnet tudi spot.
Navdušeni tudi avtorji
Nadvse vesel je spričo zmage tudi avtor melodije Dušan Zore. »Kaj naj rečem drugega, kot da sem nadvse počaščen, da je naša skladba tako močno segla v srca poslušalcev, da je prejela najvišjo možno nagrado. Verjamem, da bo všeč tudi našim poslušalcem, ki imajo radi dalmatinski melos. Kot avtor se počutim zelo pomirjeno in optimistično, ker je ta nagrada prinesla potrditev, da je pravi ljudski okus še kako živ in prisoten, žal pa ga želijo medijski uredniki zaradi lastnih kompleksov in čudnih frustracij nasilno uničiti. Zavedati se moramo, da je pravica do glasbe raznovrstna in pluralnost v medijih bi morala biti temelj pravice vsakega poslušalca,« je tudi kritičen.
Nezamenljiv pečat pesmi sta dala tudi Branko Medak in Zoran Bebić Beba. »Vsi festivali so pomembni za kateregakoli izvajalca, ki nastopa na njih. Zame osebno ima festival v Opuženu še poseben pomen, ker sem prav na njem zakoračil v resne pevske vode in ker sem prav tu, na festivalskem odru, postal prepoznan kot resen pevec. To je eden najboljših hrvaških festivalov, o čemer priča tudi to, da je letos že 25. Na njem nastopajo najboljši glasbeniki, tako da je osvojitev Grand prixa posebna čast. Posebno zadovoljstvo zame je bilo vsekakor, da sem pel z vrhunskima pevcema in tudi prijateljema Zoranom in Marjanom. Absolutna zahvala in pohvala avtorjem in upam tudi na sodelovanje v prihodnje pri že načrtovanih projektih. Zelo pa se veselim tudi priložnosti predstaviti se slovenski publiki tudi pri vas, v Sloveniji, ne le slovenskim obiskovalcem v Dalmaciji,« pravi Branko Medak, ki je v skladbi odpel vnuka.
Za pesem je pravkar posnet tudi videospot, avtor Foto Veraja.
