Arhivi Kategorije: Glasba

Lepa Brena za svaku ženu

Ako se pita publiku i pogleda brojeve prodanih ploča i koncert a uz to još i koliko dugo traje, Lepa Brena nosi oznaku najveće glazbene dive na prostorima bivše Jugoslavije. Interesantno je, da uprkos popularnosti i trajanju mnogi ne znaju, da je osim velike glazbene zvijezde ona sve ove godine i vrlo uspješna poslovna žena. Iza nje je više projekata, u kojima je sudjelovala ili čak realizirala ih sama, a na jesen kreče u novi. U nešto, što je vezano za žene. Puno i konkretnije o tom još nije govorila, ali povodom koncerta 2. jula u Music parku u slovenskim Dekanima i 40 godina na sceni rekla je mnogo drugoga u intervjuu za estrada.si

Ove godine slavite 40 godina na sceni. Planirate neki specijalni koncert s gostima? Turneju? Dokumentarac?
Mislim da je u šou biznisu na prostorima bivše Jugoslavije postalo deplasirano da planirate nešto godinu ili dvije unaprijed, kao što smo to nekada radili. Ulaganja u svaki projekt su vrlo ozbiljna bilo da radite cd, dokumentarni film… što god da radite, morate da se posvetite tom poslu, planirate realizaciju oko godinu dana unaprijed. Na našim područjima praksa je da možete da isplanirate nekih šest mjeseci unaprijed, ali uz veliki rizik. Iako skoro nismo imali nikakve ratne, političke i ekonomske turbulencije, imali smo svjetsku pandemiju. Znali smo da će korona trajati nešto duže, eto neke dvije godine. Iz situacije sa koronom ušli smo u ratnu priču na istoku Evrope. Iz jedne ekonomske, psihički teške situacije, ušli smo u drugu neizvjesnost. Vrlo je teško shvatiti da imamo rat bilo da je on na Istoku ili Zapadu ili u sredini… bilo da ste mali ili veliki, on je poguban za sve. Nažalost, čini se da smo mi Balkanci spremni na svakakve političko-ekonomske, pa evo i zdravstvene potrese, kao da smo navikli na razne šokove i stresove, turbulencije raznih vrsta. Ne bi bilo čudno da se za pet godina pojavi neka nova pandemija koja če napraviti novi ekonomski i politički haos i pokrenuti novo prestrukturiranje, mijenjanje profesija, pravaca… Kada imate mir, treba ga čuvati i njegovati i vrednovati. Niko ne zna što nam donosi sutra. Ja sam željela da mojih 40 godina karijere obeležim na jedan lijep i spektakularan način. Medjutim, naša turneja je krenula na ljeto prošle godine i vrlo intenzivno traje do dana današnjeg. Ona zapravo i neče stati dok ja čini mi se mrdam i dok publika bude voljela da me vidi na sceni. S obzirom da sam veoma živahna mislim da će to potrajati malo duže nego što sam i sama očekivala. Sto se tiče dokumentarnog filma, isto sam uradila. Postojale su ideje za neke velike turneje, ali mislim da ce se te turneje i veliki koncerti ipak dešavati sljedeće godine.

Možda CD? Isplati li se to uopće danas? I kako je s tim u vašem slučaju?
Na ovim našim područjima, gdje nismo evropska unija i gdje još uvijek ima piraterije i sive ekonomije, CD je postao tek forma, nešto materijalno što ćete imati kao uspomenu. Napravili ste ga i to traje od 91. godine. Iako sam se ja prilagodila situaciji baveći se još nekim drugim poslovima osim pjevanja, pjevanje mi je primarno i moja velika ljubav. Uostalom ja sam tu Lepu Brenu kreirala prije punih 40 god tako da nema smisla da je ostavim i napustim. Sada najviše uživam družeći se sa svojom publikom. Koncerti i kontakt sa publikom su najljepši dio posla kojim se bavim. Imam tu sreću da imam supruga koji se bavi svojim privatnim biznisom tako da mi je on mentor i neko sa kim se konsultujem u vezi posla, kao što su tu i moji momci Filip, Stefan i Viktor. Svi oni imaju veoma dobra, konstruktivna, a veoma realna mišljenja u vezi svega čime se ja bavim. Ono sto je kod nas isplativo su digitalne platforme, da ste vlasnici fonograma, svega što je digitalno i vezano za vaše ime i prezime, lik i delo, kao i youtube prava. Dok je u Evropskoj uniji cijena diska jedna priča, na Balkanu je to nešto potpuno drugo. To stoji na nekim niskim marginama, maltene je neisplativo.

Poznati ste bili i kao prva jugoslovenska zvijezda, koja je počela s velikim koncertima po stadionima. Planirate na 40-godišnjicu nešto takvo možda?
Sigurno da ćemo obeležiti ovih 40 godina rada, ali plan je da cijelu priču prebacimo na slijedeću godinu. Svaka godina je sada za mene veliki jubilej.

Smatraju vas za najuspješniju pjevačicu bivše Jugoslavije, još uvijek ste među prvim imenima. Razmišljate možda kad o tome, kakav bi bio vaš put u životu, ako biste nastavili studirati in ne odlučiti za muziku?
Ja sam ’79, ’80 godine kada sam završila gimnaziju u Brčkom upisala turizam na Prirodno-matematičkom fakultetu u Beogradu. Krenula sam zaista sa velikim entuzijazmom i planom da završim taj fakultet. To je bila moja želja, a isto tako i želja mojih roditelja. Međutim, mislim da je pjevanje i sam šou biznis moja sudbinska i karmička priča, tako da ne mogu da pričam sta bi bilo kad bi bilo… Mogu da pričam o onome što sam odlučila da radim. Ja sam u životu naučila prepoznavati znakove pored puta. Ako ih ne prepoznajete, znači da vam intuicija nije jaka. Ja sam odmah razumjela da je šou biznis nešto u čemu mogu da uspem. Razumjela sam i da je za ovu vrstu posla potrebna apsolutna posvećenost, strast I ljubav, kao i pronicljivost da pronađete jaku, dobru, drugačiju pjesmu. Za to je neophodan iskren odnos sa vašom publikom i ono što je najvažnije taj odnos mora da se kroz vrijeme njeguje I poštuje.

Toliko godina biti u vrhu velik je uspjeh. U čemu je tajna vašeg trajanja?
Svi ljudi koji su uspješni veoma su posvećeni iskreno svom poslu. To nije posao koji se radi osam sati, to je posao koji se radi i o kome razmišljate 24 sata. Mislim da je šuština svakog uspješnog čovjeka veoma veliki kreativni rad. Neophodna je i strast. Pametni ljudi planiraju i unaprijed vrše procjene, konsultuju se. Ovi ostali sijede, tračare I prepričavaju šta ovi drugi rade, ovi koji su pametni.

S Slatkim grehom napravili ste revoluciju, karijeru, koju je vjerovatno ne samo nemoguće ponoviti nego današnje generacije pjevača teško mogu zamisliti nešto takvo. V vašoj ekipi bilo je nekoliko desetaka ljudi, autobusi, kamioni,… Išli biste danas ponovo u nešto takvo?
Ono što je šuštinski najvažnije, to je da smo mi kada smo radili velike koncerte, koje smo radili u Beogradu i Zagrebu, imali 150 izvođača na sceni, a preko 200 ljudi koji su učestvovali u organizaciji tih koncerata. O tim ciframa i brojkama je teško i pričati. Samo oni koji rade tako velike koncerte znaju kolika je to mašinerija. Jednom kada prođete kroz to, to postaje za vas standard u vašem poslu. Nisam se plašila ni velikih koncerata, ni stadiona, ni raditi po halama… također manjih koncerata. Ja jednostavno u svemu tome uživam. Za organizaciju velikih koncerata treba najmanje 6- 8 mjeseci planiranja i konsulatacija, osmišljavanja svega do najsitnijih detalja.

Što mislite, može se danas pojaviti nova Lepa Brena i napraviti karijeru, kakva je vaša?
Ja lično mislim da je svaka karijera originalna. Ne možete nikada napraviti novog Olivera Dragojevića, Safeta Isovića, Lepu Brenu, Terezu, Mišu Kovača ili bilo koga drugog od svih tih velikih umjetnika. Mi smo svi posebni na svoj način i opet drugačiji jedni od drugih. Da li če postojati neko ko če pjevati od Vardara do Triglava? Danas se u sve previše umiješala politika. Opet, tu su velika ulaganja da bi se postalo velika zvijezda na cijelom tom području. Zvijezda se prosto rađa, onda dorađuje. Morate imati ličnost. Teško je nositi breme slave, tako da uz jak personalitet samo mudra, psihički i fizički stabilna osoba može da bude velika zvijezda.

Vidjet ćemo Lepu Brenu i Slatki greh još ikad zajedno na pozornici? Ne bi li to bilo veličastven i nezaboravan spektakl? Jeste li u kontaktu s momcima? Gdje su preostala četvorica danas, što rade?
Mi smo pravili velike koncerte 2011. godine u beogradskoj Areni, gdje je nastupao Slatki greh sa mnom. Bilo je slatko i interesantno otpjevati sa njima nekoliko pjesama. Međutim, ja danas imam sasvim drugu ekipu. Iz te ekipe Slatkog geha Lepi Bora je preminuo, zatim i bubnjar Mija. U tom nekom okrnjenom sastavu zaista je nemoguće nastupati i to više nije to. Sada postoji neka druga energija i priča. Čujem se naravno sa ostalim članovima, u kontaktu smo i zaista me vezuju lepe uspomene za sve članove Slatkog greha.

Pamtim vaš TV intervju uz legendarni koncert u Mostaru na stadionu 1983. Već tad rekli ste, da je Lepa Brena imidž, od kojeg zavisi toliko i toliko porodica, velika firma, u kojoj radi toliko i toliko ljudi. A ipak malo je ljudi znalo da niste samo pjevačica, nego ste bili uključeni i u same poslove. Smetalo vam je ikad, da mnogo ljudi to nije vjerovalo?
Shvatila sam da osim pojedinaca koji su u toj sferi, nije moguće da čitava nacija razume cijeli taj mehanizam i kako on radi. Muzička industrija je grana privrede koja je recimo u Engleskoj na četvrtom mjestu po izvoru prihoda. Ne znam šta se dešava na našim prostorima, ali je istina da od jednog čovjeka, njegovog glasa i psiho fizičke forme zavisi nekih možda 10 – 20 ljudi, možda i više kada se rade veliki koncerti. Ja sam več od 83. godine shvatila šta je to. Mi smo tada imali neverovatno veliku ekipu. Radili smo puno malih koncerata, putovali smo autobusom gdje nas je bilo 30. Sve muškarci, bez ijedne žene. Jedino žensko čeljade sam bila ja. Oni su navikli na moju psiho fizičku zaista top formu i ja sam bila dio te ekipe. Vrlo profesionalno i ozbiljno sam obavljala svoj dio posla. Kada smo radili filmove bilo nas je i po 200 ljudi u ekipi. Veoma mlada sam naučila da je šou biznis veoma široka, kompleksna priča, privredna grana koja je zapravo veoma ozbiljan biznis. Taj biznis može da ima i veoma ozbiljne, velike prihode. Međutim ja zaista nisam imala potrebu da obučavam druge. Teško kod nas ljudi mogu da prihvate da jedna žena može da bude i lijepa i pametna, obrazovana, vrijedna, sposobna, a pritom veoma realna s obzirom na svu tu situaciju i nenormalnu popularnost u periodu između 82 – 90 godine. Međutim, ja sam i dan danas ostala takva, volim da pravim racionalne i pametne poslovne, kao i privatne poteze. Mislim da je ljudima na našim prostorima nespojivo da jedna osoba može da bude veoma uspješan pjevač, jednako kao i biznismen ili business woman.

U životu pokrenuli ste nekoliko poslova i projekta. Snimili ste 5 filmova, među njima troje Hajde da se volimo, stvorili lutku Lepa Brena, vino, ustanovili produkciju i drugo. Sada idete u posao za žene. U tome ste i kreatorka?
Svaki čovjek koji je u biznisu ono što ga vuče naprijed je ta neka kreativna ideja. Ipak, od ideje do realizacije je jako dugačak put. Ja svoje ideje prezentujem naravno prvo Bobi i mojoj deci, pa onda dalje. Planiram na jesen pored svega ovoga što sam radila i nešto novo vezano za nježniji pol. Za sve dame bez obzira na njihove godine, kilograme, veličine pravit ćemo nešto kako bi uvijek bile lijepe i osjećale se zadovoljno.

To je samo vaš biznis ili je uključena i porodica?
Naravno da je moje projekte uključena cijela moja porodica. Ja volim kada radim sa njima, jer im vjerujem i jer dobivam dobre savjete od njih. Kroz vrijeme, moji sinovi su postali veoma ozbiljni i kreativni momci. Sve ono što smo ulagali u njih zaista je dalo prave rezultate. Čini me zaista sretnom kada radimo kao familija i kada pravimo porodični biznis.

Da li ste ikad razmišljali uči u posao s kojom od muzičkih kolegica?
Rad sa partnerima iz muzičke sfere je mač sa dvije oštrice, tako da ja biram porodicu.

Spomenuo sam filmove Hajde da se volimo. Bit će i 4. dio? O tome se govorilo već prije nekoliko godina, u vezi s tim snimili ste i pjesmu Zar je važno dal se peva ili pjeva. A ona je bilo sve tiho.
Zar je važno dal se peva ili pjeva je pjesma koja je nastala u jednom trenutku. Ta ideja je nastala 95. godine. Mi pjevači, sportisti i ekonomisti se bavimo spajanjem, širimo dobro, povezujemo ljude. Ima puno onih koji pokušavaju da nas što vise razdvoje. Ta pjesma oslikava moju emociju prema ljudima i našem području. Iako ne govorimo istim dijalektom, ipak se svi veoma dobro razumijemo. Ne vidim razlog da dižemo zidove između sebe, kada smo mi upućeni jedni na druge ekonomski, geografski. Ne vidim razlog za sve nesuglasice koje vladaju I koje se često podgrijevaju. Ja sam majka, supruga i žena i dijelim ljude na dobre i loše, na radnike I neradnike. To je jedina podjela koju ja prihvaćam. Ja sam rođena u Jugoslaviji, tu Jugoslaviju sam voljela. Ova zemlja i područje može da se zove kako god hoće, važna je tolerancija i poštovanje. Treba poštovati i razlike. Ako možemo da radimo i surađujemo možemo, ako ne možemo Bože moj. To nije razlog ni za kakav animozitet među nama. Što se tiče filma, još o tome nisam razmišljala. Ne želim cijeli život da radim po nekom šablonu. Vidjet ćemo. Ako se desi neka situacija, desit će se. Filmska industrija na našim područjima je na neki način propala, jer se svuda u svetu njeguju bioskopi, a na Balkanu bioskopi i gledanje filmova gube čar. Drugo, puno ima piroterije, niko neče da ulaže milion, dva evra možda i više u filmove. Baš toliko su koštali moji filmovi Hajde da se volimo i Nema problema. To smo radili u našoj produkciji i morate priznati da to zaista nije mali novac sa kojim bi se neko igrao bez rešene financijske konstrukcije. Pitanje je gdj bi se taj film prikazivao, da li bi se možda od njega pravila televizijska serija.

Pažnja je uvijek bila i za vašu scensku garderobu. Rekao bih da su najpoznatije vaše dvije mini suknje crna i bijela s šljokicama iz 1983 – 84. Imate još uvijek te suknje? Hranite možda scensku garderobu?
Naravno da čuvam moju scensku garderobu. To je sada več jedan ozbiljan magacin sa garderobom u kojoj sam ja pjevala i nastupala i ima je mnogo, mnogo, mnogo.

Gledao sam neki od dokumentarca o country legendi Loretti Lynn. Ona je i kantautorica i za svoje prve autorske pjesme rekla je, da danas, 60 godina kasnije, gleda na njih s smijehom i da su bile ustvari pjesmice. Gledate možda na vaše početke jednako i vi možda?
Iskreno rečeno, kada sam počela da radim sa Slatkim grehom, ja sam pjevala na nekih šest, sedam stranih jezika. Pjevala sam pop svjetsku i disko muziku, kao i izvornu narodnu muziku sa naših područja. Kada sam dobila sve te pjesme, koje su bile slatke i jednostavne, mislila sam da je to previše lako. Morala sam tim pjesmicama na neki način da udahnem energiju, radost i da im udahnem život, nešto što je originalno i drugačije. Na našoj sceni sve je bilo stereotipno i očekivano. Samom svojom pojavom bila sam veoma svjesna šta radim. Bila sam mlada, opuštena, razmišljala sam: ako uspe uspe, ako ne uspe probat ćemo na neki način koji je potpuno drugačiji. Ja sam se ponašala veoma prirodno, iskreno, jednostavno. Publika je to prepoznala i prihvatila. Sreća je kada na sceni ne morate da glumatate, nego ste kakvi jeste. Od tada kada sam počela da pjevam do današnjih dana sam zaista ostala ista.

Kako to da niste nikad odlučili oprobati se i kao autor stihova?
Moram da priznam da kada čujem tekstove od Abbe i kada čujem tekstove od naših autora, vidim da su ti tekstovi toliko dobri I originalni tako da ne bih se upuštala u ono za šta nisam talentovana. Dešavalo mi se da u snu čujem i stihove I melodije, ali nisam uspijevala da sve to zabeležim. Možda će mi se to jednom desiti, možda če se pokrenuti taj dio te neke priče u meni. Volim i da neko razmišlja o meni, pročita što mislim i osjećam i to pretoči u tekst i melodiju za mene. Važno je da ja to osjetim i da oživim tu pjesmu.

Imate svoju najdražu pjesmu iz vašeg repertoara?
Zaista ne mogu da izaberem pjesmu koja mi je najdraža. Od svih, a snimila sam 22 albuma, veoma je teško odrediti. Sve te pjesme koje pjevam je zapravo izabrala publika. Ono što me čini sretnom je kada vidim koliko smo kompatibilni, kada ja pjevam i oni sa mnom, osjećam što i oni osjećaju, vidim da li su srečni, radosni, setni, veseli… kad smo jedno. To je ono što me čini najsretnijom.

Tokom karijere davali su vam različite nadimke. Između ostalog rekli su vam i ministar za radost. Razmišljali ste možda nekad da bi pošli u politiku? Slično vašoj kolegici Zorici Brunclik, koja je razmišljala o kandidaturi za ministra za kulturu?
Nikada nisam razmišljala o bilo kakvom političkom angažmanu. Činjenica je da imam nekoliko prijatelja koji se bave politikom, ali ja nikada ne bih mogla da se bavim tim poslom. Ja volim moj posao, a mislim da publika na Balkanu nema još uvijek tu vrstu demokratičnosti da prihvate da jedan pjevač može da se bavi i politikom. Baviti se politikom je nešto mnogo komplikovanije, barem za mene. Ja volim da sam prema svojoj publici sto posto iskrena, među nama postoji samo radost ljubav, nježnost, nekakva jednakost i simbioza. Za politiku baš i nisam sigurna, da na političkoj sceni postoje isti parametri koje sam sada navela.

Od otmice vašeg starijeg sina prošlo je 20 godina. Je li točno da ni danas ne zna se ko je bio otmičar i zašto? Što mislite o tom da stvari nisu jasne ni poslije 20 godina?
Užasan je taj osjećaj nepravde prema jednoj porodici. Najnevinija su djeca i teško je razumjeti da nam se dešavaju takve stvari. Pored toga, bilo je užasnih stvari poput tog rata i svega ovoga što nam se izdešavalo i činjenica je da je ta rana u našoj porodici zašivena. Mi čuvamo da ta rana prosto ne prokrvari. Bavimo se svako svojim poslom i nastojimo da razmišljamo samo o lijepim uspomenama i da radimo i da se bavimo onim što volimo. Međutim uvijek postoji gorki osjećaj da se tako nešto desilo i da nismo dobili zadovoljenje pravde.

Stefan išao je vašim muzičkim stopama i nazirala mu se uspješna pjevačka karijera. Preko noći je onda povukao se iz muzike. Kako ste odreagirali na to i kako gledate na njegovu odluku?
Moj suprug i ja smo dozvolili našoj deci da biraju što će da rade. Mogli su da se oprobaju u čemu god su oni željeli. Onog trenutka kada shvate ili kada više ne žele time da se bave, imaju taj luksuz da mogu da se prebace na nešto drugo. Tako se desilo i sa našim Stefanom. Svi smo ispoštovali njegovu odluku da on ne želi time da se bavi. Ono sto je najvažnije za svakog roditelja i dijete je da vaše dijete bude sretno i da se bavi onim poslom koji ga čini ispunjenim i zadovoljnim. Ako je on odlučio da se neće baviti više tim poslom i da ne želi da bude javna ličnost mi smo to kao roditelji podržali i dan danas poštujem tu njegovu odluku. Svjesna sam kroz kakve turbulencije, pravde i nepravde sam ja prolazila za ovih 40 godina mog postojanja. Mislim da je Stefan napravio pravi potez i veoma sam sretna što je on sretan. To je ono sto je najvažnije i meni i mom suprugu. Ja nikada ne bih odustala. Kada radite toliko godina, onda više nema odustajanja.

Nekoliko dana prije vas u Sloveniji ponovo nastupiti će i Severina. S obzirom da je isto velika zvijezda, decenijama na sceni i da ste vi sami snimili nekoliko dueta, razmišljali ste možda kad i o duetu s njom?
Vidite, dueti na našoj sceni mogu da budu interesantni možda publici. Činjenica je da je Severina meni izuzetno drago biče. Ono sto predstavlja problem je izvođenje  duetskih pjesama. Severina je na jednom djelu sveta, ja sam na nekom drugom tako da je teško uklopiti i njen raspored I moj. Ipak, svaka dobra pjesma je dobra pjesma i ako bude bilo prilike why not. Bilo bi mi sigurno drago jer je ona jedna sjajna žena I prava lavica.

Foto: arhiva LB

One is from “our” land

5 Seconds Of Summer visiting Slovenia for the first time

After a long wait due to Covid, the famous Australian band 5 Seconds Of Summer finally performed for the first time in Ljubljana’s hall Stožice. The group performed in the Slovenian capital as part of their current tour in Europe, North America and Australia. Four Australians have become globally famous over the past ten years. They are conquering the top of the music charts, they have received a number of awards, their debut album has risen to the top of the charts in as many as 11 countries and they have sold more than 10 million albums so far. Now they have also come to us and their first arrival is connected with several attractions.
For the concert spectacle, stage equipment was brought to Slovenia in eight tow trucks and the team came with five tour buses. In addition to a large light park, a huge sound system and a large smoke generator they also had 2 large lasers on stage to perfectly stage the concert. The group and the team need 5 backstage offices, 4 locker rooms, 220 towels… They also have their own kitchen with their chefs, for which the organizers had to provide all necessary connections and accessories in the backstage of Arena Stožice, as well as a large dining room. They also needed 80 kilograms of ice in it. About 200 people are working on the project, both the international team that comes with the group as well as domestic technical, security and other teams.

Do they believe in dragons?
“It’s always amazing when we go to a country for the first time. Now, after a long lull, experiencing the excitement of the fans is especially gratifying, especially when we’ve released so much music. This is a great opportunity for us to soak up the culture and create a special night for the people, our fans, who deserve it the most,” said bassist Calum Hood about the band’s first concert in Slovenia. He also said that they will visit the capital during their stay in Ljubljana. “After almost two years of absence from touring, the band completely changed their view of touring. We will explore Slovenia as much as possible and time, we hope it will. We take such things as a kind of blessing,” he said. They visited Ljubljana Castle and the Dragon Bridge. The bridge obviously impressed them, or at least they found it interesting, as they also jokingly asked if Slovenians believe in dragons. At the concert, they added about Ljubljana that they are very far from their home Australia, but that they feel great here and jokingly added that they want to become the most popular Slovenian band. In recent years, Australians have no longer lived on the continent “down there”, but all live in Los Angeles. “We have created homes, with people we love, a space to calm down and to create projects that we want to realize. This is a place where we can rejuvenate and reconnect with each other,” he explained.

Plane and yugo roots
They don’t talk too much about their private lives, but we nevertheless heard some interesting things from them that are not exactly known. Calum Hood, for example, loves painting. He has not yet prepared a painting exhibition, at least for now, but the other three from the group praise his talent and creations. The group has its own charity, Friends of Friends. “We are aware of the scale and influence we have as a music group and we want to contribute to a world in which people will be humane and empathetic. It is important for us to be able to help those in need,” he says about their work. He is also considering donating a painting of his own to charity. He is also surprised by the revelation that he has a pilot’s exam and that he also knows how to fly an airplane.
If Hood is interesting because of the hobbies, an even bigger surprise is probably guitarist Michael Clifford. As he revealed, he also has Yugoslav roots. His grandmother was born in Belgrade. “I used to often joke that my grandmother comes from a part of the world that I will probably never see myself, but now I’m performing in these parts and I’m finally here,” he says. When he revealed part of his origins, the remaining 5 SOS trio immediately started joking that he really has a real, distinctive Slavic look. “I look at the audience and I see a lot of beautiful people. We Slavs are really beautiful,” he said to the Ljubljana audience, adding that although Yugoslavia fell apart, Belgrade, as a former part of it, is not that far away.

To be on the stage for several decades
The group entrusted us with another of their great wishes. “We want to be, and that’s our plan, on the scene for several decades. Like the legendary Smokie or Rolling Stones, which have been performing for over 45 years. The prospects and our vision of the group’s mission are completely simplified. We love doing what we do and people like it. We want to be a multigenerational group. One that will last several decades, that will be fruitful for both us and the fans. One day, we really want more different generations in the audience, just like the two mentioned groups have,” Hood added.

Photo: SOS Management

We would also like to see Slovenia

They are from a continent called “down there”, but they are one of those Australian musicians who, despite the remoteness and small size of their country, managed to conquer the world music scene. Conquering the top of the music charts around the world, they are the recipients of a number of awards. 5 Seconds Of Summer are the first Australian musicians to have 3 albums at number one on the Billboard 200. They are also, among other things, the first Australian music group to have their first 3 albums at the top of the charts in America. It is also interesting that 4 documentaries have been made about them so far.
For the giant concert spectacle 5 Seconds Of Summer will bring stage equipment to Slovenia capitol Ljubljana in eight tow trucks and the team will come with five tour buses. In addition to a large light park, a huge sound system and a large smoke generator they will also have 2 large lasers to perfectly stage the concert spectacle. The group and the team need 5 backstage offices, 4 locker rooms, 220 towels… They also bring their own kitchen with their chefs, for which the organizers will have to provide all necessary connections and accessories in the backstage of Arena Stožice, as well as a large dining room. They will also need as much as 80 kilograms of ice in it. About 200 people are working on the project, both the international team that comes with the group as well as domestic technical, security and other teams.
They have performed almost all over the world and during last weeks they are on a 2022 world tour in Europe, North America and Australia. As part of this, they are coming to Ljubljana for the first time on 6th May, to the Stožice Hall.

What are you most looking forward to and are you happy to meet Slovenian fans?
It’s always amazing to be able to go to a country for the first time. To experience the fans’ excitement especially after we have released so much music. It’s a huge opportunity for us to be able to soak in the culture and create a special night for the people who deserve it most.

Does your tour schedule consist only of concerts and hotels or can you sometimes take some time, for example, to explore the place where you are performing or have fun?
After being away from touring of nearly two years the band has totally changed its view on touring. We know for a fact we will be out exploring as much as we can of Slovenia as it’s such a huge blessing!

You have been a band since 2011. How have you changed in the meantime? You are older, more mature and have more life experience.
We have always prided ourselves on our willingness to evolve. Every album, tour and life cycle of this band is one where we can grow as musicians. This show were putting on is by far the most forward thinking of them all. We will continue to push the boundaries in the pursuit of creating greatness.

The first ten years are behind you. Do you want to be on the scene as a band for decades? Do you see yourself as the Rolling Stones or Smokie, both of whom have been performing for over 45 years?
That is the plan! The outlook and mission statement of the band has been totally simplified. We love to do what we do and there are people who resonate with that. We want to be a multi-generational band. One where we can span over decades of time and one that is fruitful as much for the fans as it is for the band.

The group is involved in many charitable projects and organizations. Do you think that today, based on the general or current situation in the world, it is necessary for celebrities to get involved in charity and other humanitarian campaigns?
We created a non-profit organization called Friends of Friends a few years ago. We realize the amount of reach and influence this band has and we want to be able to project an environment where people are humane and empathic. It’s important for us to be able to give back to those who are in need.

The tour is named after your latest hit single Take my hand. Does it have an even more concrete and deeper meaning, not just as the title of the song?
Take My Hand is totally introspective. It’s a message to your past and present self from the form of your higher self. One that can be understood at any stage of life and circumstance. It’s a song you go to, to find hope.

When there are no tours or studio sessions etc what do you do in your free time? What do you do when you’re just relaxing at home?
We’re all currently based out of LA. We’ve created a home that’s filled with people we love, space to quieten within and projects we thrive to accomplish! It’s a place where we can rejuvenate and reconnect with ourselves!

Photo: 5SOS archive

Villanelle adores evergreens, doesn’t like pop and rock

Famous French pianist Richard Clayderman has a new piano company since last year. The romantic prince, as he was named because of his magic fingers on the piano keys by former American First Lady Nancy Reagan, is listened during his rehearsals by his pet Villanelle. The one-and-a-half-year-old velvet beauty of the Rag doll breed almost always sneaks along to listen the sounds of piano keys. “Sometimes she’s even on the piano, on the keyboard, or on the music stand. I don’t know what other cats are like in terms of music, but mine obviously adores it. Maybe it calms her down, relaxes her or she just likes the sound of the piano keys. She loves evergreens, but obviously she doesn’t like pop and rock, ”says Clayderman exclusively for Estrada.si.
Villanelle is Clayderman’s first cat. His mother, however, always had cats, and apparently he inherited a love for these animals, but Villanelle is the first cat he owns. Since he and his wife live in Paris again, he thinks that it is not the most suitable place for a dog there. They live in an apartment with a beautiful view of the city and the Eiffel Tower and for a dog they believe is not the best environment. Dogs and cats are his favorite animals. “My wife persuaded me to decide to have a cat. Now I don’t regret it at all. I used to have dogs, but there were no problems with the change,” he says.

A cat fan of the piano is a completely domestic cat. She has more than enough living space, as the apartment is large and she can take good walks during her wanderings. “At first, I also thought that, like some other pet owners, I would take her somewhere on a leash, but she doesn’t like it, so we gave it up right away,” he says. The Claydermans often play with Villanelle, preferring to throw balls and plush mice. She also loves the so-called cat climbing tree, which also has a bed. If she doesn’t like a leash, she likes to cuddle on Clayderman’s knees or in his lap and spend the night in couple’s bed. Otherwise, she chose a maestro as her own. Judging by the behavior, she prefers to be with him. She is very friendly in terms of importance and loves to nurture. She always hides the claws and does not scratch. The Claydermans take care of the cat themselves completely. If there is a situation that will be necessary, they will hire a cat babysitter.

“Even though she has her own basket, she’s happiest in our bed. God thank we have a big bed, haha! She likes to stretch as long and as far as she can,” he says. In the apartment Villanelle has access to all rooms as it is a clean cat and also does no damage. Last year, due to the situation and Covid, the Claydermans didn’t go on holiday, but spent time in Paris. This year, however, it promises to be different. They are planning holidays at Saint Mallo, by the sea. This will also be the first holiday for Villanelle. She’ll go with them, too. The holiday will be a test for everyone, for the Claydermans and for the cat. It will take a few hours by car and accommodation in a residential hotel must be arranged. Namely, to make the first trip and temporarily move Villanella to a new environment, making them want the best that can be provided in avoiding any inconvenience.

Photos: Richard Clayderman personal collection

Anzhe je za kul

Pevec Anzhe se je v času korone, izolacije, bivanja doma, prepovedi koncertov in vrste drugih posledic zaradi situacije odločil, da je čas, da kakšno stvar naredi drugače. Ustvarjanje glasbe sicer prav posebej drugačno tudi v teh razmerah ni, razlika je le, da je ni moč predstavljati v živo pred občinstvom. Čeprav je korone tudi sam naveličan, je za Anzheta vseeno posebna izkušnja. »Leto 2020 je bilo vsekakor drugačno od prejšnjih let – naučilo pa nas je, da moramo vsak dan zajemati s polno žlico. Tudi zame je bilo stresno. Če bi mi pred časom kdo rekel, da se bo zgodilo kar se je, bi si mislil, da je znorel. Mi je pa dalo priložnost, da kot glasbenik več vlagam vase in v svojo glasbo, od tod pa tudi črpam inspiracijo za pesmi, ki jih ustvarjam,« pove. Sklenil je tudi, da se ne da čakati doma, kdaj bo vse skupaj mimo in se spremenilo. »Dovolj je jamranja, zase lahko rečem, da sem vesel in hvaležen, da živim v Kranjski Gori in da se lahko vsak dan sproti spomnim, kako lepo je tukaj,« pravi.
Zato je v tem stilu nastala tudi nova skladba. »’Men si kul’ govori med drugim tudi o tem, da je čisto v redu biti drugačen, poseben in da ni nič narobe, če izstopaš iz množice. Ljudem je to všeč in moram priznati, da me takšni ljudje vedno prevzamejo. Osnovna ideja pesmi pa je seveda direkten nagovor punci, ki ti je všeč, ampak o tem zelo zgovorno govori tudi besedilo,« doda. Pošali se tudi o videospotu skladbe. Pravi namreč, da ima tri osebnosti, kar glede na to, v kakšnih časih živimo, pravzaprav sploh ne bi bilo čudno. »V spotu se pojavim v treh različnih vlogah in sicer plesalca, fanboya in resnega moškega,« razloži. Scenarij snemanja se je zaradi trenutnih ukrepov spremenil v zadnjem trenutku. Snemali so v gledališču na Jesenicah, spot pa je nastajal zelo spontano. »Nisem želel, da je preveč klišejski. Ker tudi skladbo spremlja pozitivna melodija s temačnimi sampli, smo se tudi v videospotu odločili za podobno pot,« še pove.

Foto: osebni arhiv

Piano, TV and cat the best way against corona

He is one of the most famous pianists in the world, perhaps even the most famous, with career lasting more than five decades. Romantic prince, as his nickname is, is legendary performer with audience all over the globe. But Covid partly changed Richard Clayderman’s life too.  Not in complete because he would never allow it, but anyway. What he’s doing during this period, what his life is like and some other things he told in exclusive interview for Estrada.si.

What are you doing during the COVID-19 pandemic?
The first confinement started a year ago and we could not imagine that it would last more than 1 or 2 months. But over one year later we are still confined or semi-confined. We were able to go shopping and for walks in parks, but for no more than one hour. And sometimes it was not possible to leave Paris. I owe everything to the music and for the past 50 years I have been permanently on the road, either in France or around the world and this is the first time that I have been confined this way. Lucky I am that I could practise my piano every day for hours and hours and I could practise my scales with great pleasure. Like most people around the world I watched a lot of TV and too often the programmes on the news channels discussed the coronavirus, the situation in hospitals, future vaccines and there were plenty of doctors and professors talking about Covid. I was lucky to have my piano so I wasn’t too stressed and I had time to relax. I was able to watch movies that I hadn’t been able to watch. I watched some shows on Netflix and listened to some CDs that I never had time to listen to. So, for some time it was quite profitable for me to be confined because I was able to do things that my schedule would otherwise not give me the opportunity to do. I also devoted a lot of time to reading. I enjoy reading biographies of famous musicians, actors, singers, TV presenters and I read a lot of those, much to my pleasure. I have a cross-trainer at my apartment so that gives me the opportunity to work-out and to exercise to stay in good physical condition. From time to time, I was recording some videos for my English or Chinese websites and I did some interviews by video. When we were permitted to go outside Paris, I visited my mother at her retirement home which is about 100 km outside of Paris. So, as often as possible, I visited my mother, which is usually quite difficult for me because I am so busy, so I was happy to be able to talk with her and visit her. I remember about six months ago I was requested by my contacts in China to visit the Zoo de Beauval which is wonderful. My contacts in China wanted me to try to take advantage of visiting the Zoo de Beauval to take some photos with the pandas. In fact the French First Lady had welcomed these two pandas who were sent by China to live in Zoo de Beauval. My Chinese contacts wanted me to take photos with the pandas because pandas are so revered in China. But on this day it was not possible, because the pandas decided to hide themselves away. But I had the opportunity to visit Zoo de Beauval and I recommend it to anyone if they have an opportunity to visit France.

What about concerts and tours? What is the situation?
When the confinement started, my concert schedule was tight. I had plenty of concerts that were due to be performed in 2020, and even now for 2021. Most shows won’t be performed until the third or fourth quarter of 2021 and hopefully many concerts will be performed in 2022. I am of course very much looking forward to performing on stage again. I realised that since I was 20, I have been on the road permanently. I realised that I had not been in France for more than 3 weeks in a row, and this is the first time that I have spent one year in the same country.

Have you created any new material?
Of course I had time to work on plenty of new material that I wish to perform at my future concerts, in particular, a medley of very famous film themes, such as Superman, Gladiator, Out of Africa, Jurassic Park and many others, and I was also working on semi-classical titles, such as a lovely theme by Tchaikovsky called Waltz of the Flowers, which is a pleasure to perform, and I was also working on The Radetzky March, which I am sure will suit the show and delight people. I also refreshed some arrangements of my standard titles like Ballade pour Adeline, Childhood Memories, or Wedding of Love. Lately, I have been working on some new recordings which should be released on CD at the end of this year by November 2021. I went to the studio, and we were all wearing masks to avoid catching COVID.

Have you been experiencing something new during this past year?
Not really, but something new that I did experience is my cat. In fact, my wife and I were wishing to have a kitten and she was delivered to us last July. This is a ragdoll cat and we decided to call her Villanelle. This cat is now near me every time I play my piano. Sometimes she is even on the piano or on the keyboard or on my music stand. She is happy to live with my piano, so she is my best audience at the moment. Any time we come back to our apartment, she is there waiting for us at the door and she likes to sleep with us on our bed. 

How do you protect your health?
I always make sure that I wear a mask and I avoid being in places with lots of people or where there is a crowd, and I don’t go into supermarkets where there are too many people.

What is your opinion of COVID and the measures?
Well, it is necessary to protect oneself and I regret that sometimes people are not as careful as they should be. They don’t wear the mask as they should, they shake hands, they do not respect the distancing, they kiss each other when they greet each other and this is regrettable because the government sometimes has to impose stricter measures. Of course, on TV and the radio we can hear that some people are against the government when it decides on such a measure, some are in favour of the measures, others are not, people fight each other on TV shows… It’s quite interesting because people never agree. There are always those who are for and against the measures.

During the Autumn you will be performing in Zagreb. Do you plan to perform a concert in Slovenia?
At the moment, I have no plans to perform in Slovenia because it’s not easy to find a date in my planning as November is extremely busy, and to combine availability in my planning with availability in the halls in Slovenia means that it is not easy to plan a show. But it is always a pleasure for me to be back in this country and the more I can perform there, the happier I am.

Photo: personal collection

V tujini zvezdnik, doma mir

Tilen Hudrap o dvajseti obletnici na heavy metal sceni in neverjetni poti med največje svetovne glasbene zvezdnike

Eden tistih, ki bi lahko rekli, da je Slovenija oaza miru, je bržkone tudi Tilen Hudrap. Človek, za katerega je moč reči, da lahko živi dvoje življenj. V tujini je glasbenik, ki igra v največjih skupinah na svetovni sceni, doma pa najde mir, ki bi mu ga večina glasbenih kolegov svetovnega slovesa vsekakor zavidala.
Kdo je pravzaprav Tilen Hudrap, Korošec, ki v tujini nastopa na velikih koncertih pred več deset tisoč obiskovalci? In zakaj doma o njem vemo pravzaprav malo, čeprav je uresničil sanje verjetno slehernega glasbenika o slavi tudi v tujini in postal eden od zvezdnikov svetovne heavy metal scene? 

Igrate v kar nekaj skupinah, ki so znana imena na svetovni sceni. Pa vendar o vas doma vemo malo. Kako to? Na Wikipediji, denimo, ni niti vašega rojstnega podatka.Tako je. Pravzaprav so vse internacionalne skupine, v katerih sem igral (Pestilence, Testament, Vicious Rumors, Paradox, U.D.O) ne le znane, temveč legendarne v vseh pogledih. Moja trenutna skupina U.D.O deluje 36 let, pevec in vodja skupine Udo Dirkschneider pa je aktiven od leta 1968, prodal je preko 30 milijonov albumov. Nepredstavljive številke. V Sloveniji mojo kariero in pot pozna vsak, ki se resno ukvarja z glasbo in vsi poznavalci glasbe, res pa je, da se ne pojavljam na rumenih straneh in tračih. Tega nikoli nisem hotel in kljub temu, da srečam več dejanskih zvezdnikov kot vsi slovenski glasbeniki skupaj, tega tudi nočem. In da, kot ste omenili, svoje javno življenje sem večkrat zakril v tančico skrivnosti, v nekakšnem Devil Doll stilu, saj mi nikoli ni bilo do tega, da mainstream javnost trka na moja vrata na redni bazi.

Nekje sem zasledil, da je Hudrap vaše umetniško oziroma scensko ime. To drži?
Ne. Hudrap je moj priimek, na slovenskem območju se pojavlja preko 200 let. Originalno izhaja iz Francije, v Slovenijo so ga prinesli Napoleonovi vojaki v času Ilirskih provinc. Moji predniki po očetovi strani so se ustalili na Koroškem v tistem času, po mamini strani so na tem območju od nekdaj. Moj dom je Koroška, tam imam celotno družino.

Kako slovenski glasbenik postane član slovitih zasedb, kot so U.D.O in druge in nastopa v več kot 50 državah, na po 100 koncertih letno?
Z vzdržljivostjo, predanostjo, odrekanjem, vztrajnostjo, kljubovalnostjo in železno voljo. Metal je pravzaprav ekstremni šport. Recepta, kako, enostavno ni. Za to si rojen ali nisi in sestavine za recept enostavno poseduješ intuitivno ali pa jih ne. Vmesne poti ni. Ko in če odkriješ, da jih imaš, se ne smeš ustaviti pred nobeno oviro ali mnenji. Predvsem pred tistimi, ki ti hočejo dopovedati, da nekaj ni mogoče. Če bi se oziral na okolico in slovenske “nasvete”, bi še zdaj igral na Ravnah ali najdlje v Ljubljani. Na srečo sem vedno imel trdno voljo in še trdnejša prepričanja, nikoli se nisem podrejal nikomur ali dvomil v svoje sposobnosti. Pri dvanajstih letih sem rekel, da bom nekega dne nekje v tujini stal na odru z Iron Maiden. Precej nezaslišano, ko to izjavi otrok iz majhne vasice sredi Koroške v državi, v kateri niti en človek v zgodovini tega ni storil ali bil blizu temu. Sam v napoved nisem dvomil niti za sekundo in prav to prepričanje me je pripeljalo do pozicije, v kateri sem trenutno. Izključno to ter podpora družine in dolgoletne partnerice.

Letos boste obeležili okroglo obletnico, dvajset let na sceni. Ali pripravljate kaj posebnega v zvezi z njo?
Takoj je, obeležujem dvajset aktivnih let v metalu, sicer se z glasbo ukvarjam več kot 25 let. Z obširno ekipo pripravljam dva biografska projekta, enega v video obliki in enega v pisni. Oba sta v začetnih fazah. Zaradi vsem znane situacije z globalno pandemijo je povsem mogoče, da bosta izšla leta 2022, namesto letos, kot je bilo planirano v osnovi.

Ozirajoč se nazaj, kako ocenjujete prehojeno pot? Ste kdaj mislili, da bo takšna? So se vam uresničili vsi načrti, želje? Je kakšna ostala neizpolnjena? Bi, če bi začeli pot še enkrat, kaj naredili drugače?
Niti ene stvari ne bi naredil drugače, resnično. Prav vsak dogodek je imel in ima svoj namen. Prehojena pot je nerealna, a na srečo se je dejansko zgodila. Včasih se mi zdi, kot da pravzaprav živim v filmu. S Pestilence svetovno turnejo smo postavili veliko mejnikov, band je odigral najdaljšo turnejo v svoji 32-letni zgodovini, prvič smo nastopili v Gvatemali, Hondurasu, Kostariki, El Salvadorju, Peruju in Kolumbiji. Tudi v Evropi smo dodali mnogo držav, kjer Pestilence niso bili nikoli prej. Španija, Romunija, Škotska, Irska. Na letališčih v Srednji in Južni Ameriki nas je vsak dan pričakalo nekaj sto fenov, vsak dan so bile vrste fanov pred hoteli. Nepredstavljivi dogodki za nekoga iz Slovenije. Razmere in predvsem neverjetna predanost oboževalcev v teh državah je neprimerljiva s čimerkoli na tem planetu. Ponekod so čakali na bend, odkar ta obstaja, torej več kot trideset let. Ko igraš pred publiko, ki celo življenje čaka, da vidi skupino in ko odrasli ob čakanju na podpise dobesedno točijo solze sreče, so ti občutki zares posebni. Odre sem delil z vsemi največjimi skupinami na svetu, s skoraj vsemi ljudmi, ki sem jih imel na plakatih kot otrok imam prijateljske stike na redni bazi. Najsi so to skupine Uriah Heep, Smokie, Thin Lizzy ki jih je poslušal 45 let nazaj moj oče ali moji najzgodnejši vplivi na primer Destruction, Slayer, Kreator, Sepultura ali največje skupine vseh časov, kot sta Metallica in Guns’n’Roses. Lista je neskončna in predolga, da bi našteval vse. Tudi vse mednarodne skupine v katerih sem igral sem poslušal kot otrok. Uresničile so se mi vse želje, pomnoženo z deset. Skupno sem igral pred par milijoni ljudi od Sao Paula do Moskve, od Jamajke do Izraela, od New Yorka do Tenerifov in vse vmes. Ne le z eno skupino. Ko gledam nazaj je vse popolnoma nerealno, na to me vsakodnevno opominjajo fani s celega sveta, ko pošiljajo, predvsem zdaj v času korona krize, posnetke in fotografije z vseh preteklih svetovnih turnej. Najbolj ponosen sem predvsem na to, da sem vse našteto naredil izključno in samo s svojimi rokami, brez ene veze ali poznanstva. Niti v Sloveniji, kaj šele v tujini oziroma le s tistimi, ki sem jih ustvaril sam skozi dolga leta.

Zadnji album skupine U.D.O je v Nemčiji denimo v prvem tednu prehitel Lady Gaga, BillieEilish, Depeche Mode, Rammstein in AC/DC. Gre za enega največjih mednarodnih glasbenih dosežkov po Avseniku v zgodovini Slovenije. Zakaj se v slovenskih medijih ne poroča o takih stvareh pogosteje?
Dobro vprašanje, to bi pravzaprav jaz moral vprašati vas (smeh). Slovenski mediji poročajo o tem, kar prija generalnemu bralstvu, o tem, kar prinaša tistih par sto prodanih kopij, zaradi katerih preživijo. V mojem primeru o vseh večjih dogodkih redno poročajo prav vsi glasbeni mediji in portali. O zgoraj omenjenemu dejstvu bi morali poročati vsi, to je dejstvo. A mogoče sem malenkost kriv tudi sam, saj v Sloveniji nimam PRja oziroma se ne osredotočam na tukajšnjo sceno. Tiskani mainstream mediji so druga pesem, zato v tem primeru še toliko bolj cenim vašo samoiniciativnost, saj ste me kontaktirali sami in izključno zaradi mojih dosežkov in glasbenega delovanja po celem svetu, ne zaradi kakšnega škandala ali negativne stvari.  

Ta album je nastal v sodelovanju z nemško vojsko. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Kako je videti združitev tako različnih glasbenikov? Vojaški orkester bržkone nima na repertoarju heavy metala, vi pa najbrž ne koračnic in podobno.
Producent našega zadnjega albuma je bil dolgoletni glasbenik v orkestru nemške vojske, v orkestru je igral več kot 30 let. Na idejo je prišel on ter jo predstavil nam  kot tudi dirigentu orkestra. Obojestransko navdušenje je rodilo plodne sadove, sodelovanje je bilo popolnoma naravno. Če je katera zvrst logično nadaljevanje klasične orkestralne glasbe, je to zagotovo metal, to bo potrdilo veliko število klasičnih glasbenikov, profesorjev, dirigentov. Zavrtite si Wagnerja in si predstavljajte distorzirane klasične instrumente. Album “We Are One” je bil prav zato izredno uspešen. Zajel je oba pola poslušalstva, hard rock/metal kot tudi klasično glasbo, oba žanra sta predvsem v Nemčiji globoko zasidrana v kulturo in dušo države.

V tujini nastopate na velikih koncertih, eden zadnjih je bil v Bolgariji. V Sloveniji vaša zvrst, torej metal ni razširjena kot denimo dalmatinska ali narodno zabavna glasba in podobno. Kakšna je pravzaprav heavy metal glasbena scena pri nas? Kako jo ocenjujete?
V Bolgariji smo nastopili v antičnem amfiteatru v Filipopolisu, mestu, ki ga je ustanovil oče Aleksandra Velikega, Filip. Neverjeten dan in atmosfera, koncert je bil posnet za DVD izdajo z več kot dvajsetimi kamerami. Slovenska scena je močna, a žal ne tako kot je bila na prelomu tisočletja pa do nekje leta 2010. To so bila zlata leta slovenske metal scene, brez dvoma. V teh letih smo na slovenskem imeli kar 6 poletnih metal festivalov, od teh se je na žalost obdržal le en. Prihodnost je, kot pri vsemu, odvisna od mladine. 

Domači glasbeniki, ne glede na zvrst, so že leto dni v nezavidljivem položaju. Tudi na svetovni sceni je korona zadala udarec. Kako se s situacijo soočate vi? Je v tujini morda vendarle kaj lažje?
Ne, popolnoma nič lažje ni, vsi imamo stoprocentni izpad dohodka kar se tiče turnej, ki so naše glavno preživetje oziroma glavni vir prihodkov. Čas posvečamo studijskim aktivnostim, v zadnjem letu smo posneli 3 albume. Na srečo imamo močno podporo založbe, nekaj, česar mlajše in predvsem manjše skupine zagotovo nimajo. Vsem želim le najboljše, ker dobro vem, kakšna je situacija med valovi, ko nisi na palubi.

V glasbi ste izkušeni, imate kilometrino, poznate stvari. Kot omenjeno, ste tudi kritični. Vas kdaj zamika pot v politiko? Da bi kaj spremenili, naredili drugače? Ste človek za to? Ali pa za vas velja enkrat glasbenik vedno glasbenik?
Ljudi spreminjam na dnevni bazi, po celem svetu. S svojo glasbo, ko sem na turnejah in z aktivnostjo/komuniciranjem s fani, ko nisem. Tega ne more narediti noben slovenski politik, le-ti se kvečjemu blamirajo. Ko se globalno govori o slovenskih politikih, se o njih govori skoraj izključno s posmehom. Politika mi je osebno nezanimiva predvsem zato, ker 90% “politikov” nima pojma o sami politiki, tudi preostalim desetim procentom se ne sanja kaj preveč o čem govorijo. Pred leti sem oboje preveril, deset samooklicanih politikov sem vprašal, če sploh vedo, od kje izhaja beseda “politika”. Nihče ni bral Aristotla, moje razočaranje je bilo pričakovano. Tudi sicer sta obe politični strani le dve krili istega orla in situacija je izredno žalostna. Več v tej smeri ne bi komentiral.

Pred izbruhom pandemije ste pretežni del leta zaradi nastopov in turnej bili v tujini. Živite tudi sicer tam? Ali je vaš stalni bivalni naslov v Sloveniji?
Odvisno od situacije. Večino časa živim nomadsko. Moja druga hiša so hotelske sobe in dvonadstropni turnejski avtobus, ki je pravzaprav spremenjen v hišo, kar mi izredno ugaja, ker se rad gibljem po celem svetu. Potovanja so ob glasbi tudi sicer moj najljubši hobi, oboje združujem ne redni bazi. Ko nisem na turnejah živim v Sloveniji, da, tu je moja družina, moja dolgoletna partnerka in vsi najbližji prijatelji.

Kakšen je odnos ljudi, sokrajanov v domačem mestu? Bi rekli, da se je zaradi vaše glasbene poti in uspehov spremenil?
To je zelo relativno vprašanje, moram reči, da je odnos vedno bil dober. Metal sem vedno destigmatiziral in ljudem poizkušal pokazati in dokazati, da stereotipi o “metalcih” niti pod točko razno ne držijo. Iz moje regije pa mi bližnji prijatelji sporočajo, da je ponos nad mojim nošenjem kovinske zastave Raven na Koroškem po celem svetu zastopan z več kot dobro mero, kar me vedno razveseli.

Kot eden najbolj prepoznavnih bas kitaristov v Evropi poznate tudi druge svetovno znane skupine, Iron Maiden, Deep Purple, Uriah Heep… Se kdaj primerjate s konkurenco? Kakšni so sicer ti bendi za odrom? Zvezdniškega obnašanja ali gre izza scene za običajne ljudi?
Večji kot je band, bolj legendaren kot je band, bolj je prizemljen in človeški. Ko se v zaodrjih po celem svetu srečujem z največjimi zvezdniki vseh časov kot so Metallica, Guns’n’Roses, Queen, Iron Maiden,…multimilijonarji, ki imajo za sabo ogromne ekipe, se počutim popolnoma domače. Nikoli ne dajejo občutka, da so nekaj drugega, kot to kar so: v prvi vrsti glasbeniki. Za Accept in U.D.O so kot predskupine igrali Motley Crue, Ratt, Bon Jovi in drugi, na turnejah so bili s Kiss, Motorhead, Saxon in vsemi ostalimi največjimi skupinami tistega časa. Na tem nivoju “konkurenca” ne obstaja, obstaja samo medsebojno spoštovanje. Verjemite mi, večkrat sem doživel neprijetne doživljaje ali poročila s strani kolegov o slovenskih kvazi zvezdnikih, ki igrajo na študentskih žurih in radijskih piknikih, kot s strani katerekoli  dejanske globalne rock zvezde.

Največji koncert, ki ste ga odigrali v življenju? In najljubši?
Največji koncert sem odigral v Montrealu v Kanadi pred 75000 ljudmi z Thrash titani Testament. Najljubši koncert? Pravzaprav vsak koncert v Južni Ameriki. Ko igraš v Argentini, Braziliji, Peruju, Kolumbiji, Čilu, se nikoli nočeš vrniti, vsak koncert na tem območju je neopisljiv.

Kakšen je Tilen Hudrap zasebno? Kaj počnete, s čim se ukvarjate, ko niste na odrih? Kaj vas navdušuje, veseli? Je kaj, kar bi radi počeli, pa zaradi pomanjkanja časa ne morete?
Tilen Hudrap zasebno je za bralca, ki pričakuje “sex, drugs and rock’n’roll” zgodbe precej dolgočasen (smeh). Veliko berem, pišem, veliko se ukvarjam z zgodovino, antropologijo, filozofijo, sociologijo, muzikologijo, jezikoslovjem. Arhiviram glasbo, delam na svoji liriki in prozi, ogromno snemam v svojem studiu. Na redni bazi poizkušam igrati čim več instrumentov, vsak dan se želim naučiti vsaj eno novo stvar.  Živim življenje, ki sem si ga vedno predstavljal, zato mi je dejansko vsak dan blagoslov. Čas? Rad bi imel več časa za počitek, ker sem hiperaktiven po naravi se moji možgani redko izklopijo, včasih zna biti opisano dejstvo precej naporno. Vsega pač ne moremo imeti, kajne?

Foto: osebni arhiv

Kolekcijo ustvarila tudi korona

Ena najbolj priljubljenih slovenskih pevk Natalija Verboten ima te dni polne roke dela. Izšla sta nova skladba Ljubim in spot zanjo, podaja pa se tudi v nove izzive. Čeprav slednji z novo skladbo sicer nimajo neposredne povezave, bo tudi ta vseeno še dodatno poskrbela za reklamo. Natalija je namreč v novem spotu nastopila tudi v prozorni obleki. Radovednost, kakšno kolekcijo s svojim imenom je ustvarila priljubljena pevka, bo tako le še večja.

Če najprej potešiva radovednost, ki jo sproža vaša omenjena prozorna obleka. Je kakšen poseben razlog zanjo?
Povsem preprost. Potrebovali smo nežno, romantično, posebno obleko in je bila ta bela čipkasta ravno pravšnja glede na skladbo, mesto snemanja, zgodbo… Ni prozorna, prej prosojna zaradi čipke, a ravno prav odkrije kot tudi skrije, da je zanimiva.

Pričakujete kakšne opazke, kritike… zaradi prosojne obleke? Slovenci se radi spotaknemo ob kaj, na primer v vašem primeru zaradi materinstva in podobno?
Ne.

Kaj pa pravi mož na to? Je kaj ljubosumen?
Rekel je, da mi zelo pristaja.

Ugibanja bo prav zagotovo spodbudilo tudi besedilo skladbe. Marsikdo bo pomislil, da gre za biografsko vsebino. Imajo pav?
Pesem, katere besedilo je nastalo pod peresom Karmen Stavec, je posvečena ljubezni in vsem, ki to v sebi tudi nosijo. Je produkt navdiha in iskrena izpoved ljubljene ženske. Beseda ljubim mi pomeni vse, kar je Karmen zapisala v refren besedila. Napisala ga je pred dvema letoma na mah, po trenutnem navdihu, ki ji ga je dala melodija. Ideja se ji je utrnila kar med vožnjo domov, tako da je besedilo pravzaprav nastalo v 15 minutah. Pesem je posvečena vsaki ženski in vsakemu moškemu, ki so ljubili, ljubijo in bodo ljubili. Ljubezen je univerzalno čustvo, ki včasih premika tudi meje, ljubezen je gonilna sila sveta, umetnosti… Seveda je pesem posvečena tudi mojemu možu.

Video spot ste posneli v Piranu. Je idealen kraj zanj?
Sama zamisel in režija videospota je delo Igorja Jelena Iggyja, ki je navkljub Covid času uspel skladbo oviti v nepozabno filmsko zgodbo. Redno spremljam njegovo delo na različnih področjih, tokrat pa so se najine poti končno srečale. Iggy je sicer Celjan, a se je pred nekaj leti preselil v Piran in ga pozna iz zanimivih zornih kotov kot ga turisti morda ne.

Po novem imate tudi lastno kolekcijo. Se veselite novih poti?
Seveda! Zadnji meseci so bili tudi čas za razmišljanje o novih poslovnih idejah. In v tem tednu bo luč sveta ugledala moja prva kolekcija pod lastno blagovno znamko Natalijin kotiček, ki sem jo poimenovala Kolekcija Sivka. Zaenkrat bo vsebovala dvanajst unikatnih izdelkov s sivko. Vse od naravnih, slovenskih izdelkov za nego telesa s sivko do unikatnih ročno izdelanih in poslikanih izdelkov za dom in pravega ženskega parfuma ‘Natalija N°1’.

Korona se je dotaknila in vpliva na vsakega od nas. Kako se znajdete, soočate z njo vi? Kar traja in traja in vsaj zaenkrat ni videti, da bi se obetalo kaj boljše in na tako imenovane dolge proge.
Z možem imava družinsko podjetje Bumerang, ki se ukvarja s celotno tehnično in dekorativno izvedbo prireditev. Imamo 4 redno zaposlene in veliko zunanjih sodelavcev. Prepoved opravljanja dejavnosti našega podjetja imamo že leto dni, upad prihodkov za lansko leto je 91%. Nimava težav s tem, da se tudi poslovno preusmeriva, ampak to ne prinaša dodane vrednosti naše panoge, s katero je povezanih tudi ogromno ostalih. Najino podjetje je del Industrije srečanj, v katero so se povezala podjetja kongresne, sejemske in prireditvene industrije. Smo namreč dejavnost, ki je že leto dni v blokadi opravljanja storitev, a bomo zadnja panoga, kjer bo prišlo do sprostitve prepovedi. V tem trenutku razmišljamo le v skupno dobro in čimprejšnjo rešitev situacije za Industrijo srečanj, tudi s pomočjo države in v njo ne dvomimo. Za direktno preživetje se ne bojiva, ker sva delovna človeka in sva skozi leta svojega delovanja poskrbela za neko finančno sigurnost. Mož je zelo iznajdljiv in je dejavnost našega podjetja v drugi polovici leta preusmeril in dopolnil, tako da se po novem ukvarjamo tudi s celotno tehnično izvedbo ter streamingom video konferenc, najrazličnejših dogodkov na daljavo, seminarjev, koncertov,…

Ste bili kje na kakšnih počitnicah, potovanju…?
Z družino smo se veliko sprehajali po okoliških vinogradih, gričih, uživali na snegu v domačem kraju, skupaj pekli sladice, gospodinjili, urejali hišo, se ukvarjali z našim novim družinskim članom beaglom Donom, ki je prišel k hiši pred 10 meseci… Tudi to so počitnice, prav posebne.

Foto: osebni arhiv

Nazaj zaenkrat le nostalgično

Sebastian je bil pred leti eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenih obrazov. Pojavil se je kot meteor, kot bi lahko rekli in v hipu osvojil množice mladih, predvsem najstnikov. In se, kar je z današnjega zornega kota, ko se mnogi pojavijo in poniknejo, obdržal na sceni. Takrat so bili seveda še drugačni časi, a vendar se prebiti med najbolj priljubljena imena ni bilo kar tako in tudi ne najbolj lahko ostati v vrhu.
Dvajset let pozneje je Sebastian zrel človek, ki ima za seboj že določeno življenjsko kilometrino in izkušnje in ki se je vmes uspešno podal tudi v druge izzive. Čeprav je glasba veliko manj del njegovega življenja kot nekoč in ga že precej časa ni na odrih, se vsake toliko obudi upanje, da se vrača na sceno. Tudi ob dvajseti obletnici skladbe Hočem to nazaj, s katero se je začel njegov vzpon in jo je prav posebej za to priložnost na novo posnel, nemalo poslušalcev ugiba, ali se vrača na glasbene odre. Pa se res?

Ob obletnici skladbe, s katero ste uspeli na glasbeni poti, ste jo na novo posneli. Zakaj ste se odločili za to?
Prebijamo se skozi verjetno najtežje obdobje naših življenj, ko se zdi, da se vse okoli nas ruši. Pesem je bila septembra stara 20 let in jo zato vsi povezujemo z nekim drugim svetom, drugim obdobjem, verjetno veliko prijetnejšim, bolj pozitivnim. Za remix sem k sodelovanju povabil enako ekipo, ki je naredila tudi original, skupna želja pa je bila enaka: ustvariti preobleko pesmi, ki bo ljudi ob poslušanji popeljala v lepše, boljše čase. Pesem je zaznamovala odraščanje cele generacije mladih in nenazadnje tudi mene, prav zato pa jo danes z nekaj več izkušnjami vsi doživljamo na nekem čisto novem nivoju. Tako smo z vsemi spomini, ki so vezani nanjo, mojo publiko popeljali na popotovanje v lepše čase, obenem pa pesem predstavili tudi njihovim otrokom in današnji mladini.

Prvi skladbi ste ob obletnici posvetili neke vrste počastitev. Se še spomnite nastopa, na katerem ste jo pred dvajsetimi leti prvič zapeli?
Seveda se ga spomnim. Pravzaprav se ga spomnim tako živo, kot bi se zgodil prejšnji mesec, pa sta od takrat minili dve desetletji. Spomnim se vsega: garderobe v Cankarjevem domu, generalke, hoje od garderobe v zaodrje, tudi tega, kako sem izza odra spremljal nastop skupin Nude in Power Dancers pred mano in cepetal, naj me že končno spustijo na oder. Nobene treme ni bilo, nobenega strahu, le iskrena želja priti na oder, zapeti in zaplesati ter v dveh minutah pokazati, kaj smo celo leto dni pripravljali. Seveda pa si nisem niti v najlepših sanjah takrat predstavljal, da se mi bo s tem nastopom celotno življenje zavrtelo v popolnoma drugo smer, kot bi se sicer. Krasna in precej neponovljiva izkušnja v moji življenjski zbirki.

Nekateri so zaradi tega, da ste na novo posneli pesem, menili, da se vračate na glasbeno sceno, a očitno ne. Zakaj ne?
Iskreno povedano so vsi drugi s tem mojim vračanjem na glasbene odre veliko bolj obremenjeni kot jaz sam. Moja glasba mi je vedno bila v prvi vrsti iskreno veselje. Imam srečo, da se mi nikdar ni bilo treba recimo prilagajati v glasbeni zvrsti in izvajati stila, ki mi ne bi bil všeč. Tudi intervjujev se lotevam rad in veselim se stika s publiko na nastopih. Vse to se v vseh teh dvajsetih letih ni spremenilo. Zato se tudi ne obremenjujem s tem, a je to zdaj vrnitev ali ne. Remix pesmi “Hočem to nazaj!” se mi je zdel super ideja in smo jo zato naredili. Prepričan sem, da bom enako prej kot slej tudi izdal še kakšno pesem, ker še vedno rad pojem in nastopam, je pa res, da danes glasba ni več moja glavna preokupacija in se je zato lahko loteval še toliko bolj iz srca, ko in če začutim. Zato je najbolje ostati brez napovedi, uživati v vsem, kar je in se pustiti presenetiti.

Vas glasba sicer še privlači? Vam je še izziv?
Seveda me. No, v tem obsegu, kot sem to izvajal nekoč, danes seveda ne gre. Nekoč so bili to po trije ali štirje nastopi na dan in prevoženih nemalokrat več kot tisoč kilometrov dnevno. To so dimenzije, ki si jih lahko predstavljajo le redki. Moram pa priznati, da ima zdaj glasba veliko večji draž, kot ga je imela recimo tik preden sem se umaknil, ker je manj rutinirana, manj samo po sebi umevna in zato večji izziv. Pa tudi roko na srce, v estradnem svetu in med novinarji imam še vedno veliko prijateljev in poznanstev in res lepo se je po vsem tem časom z vsemi vami spet malo podružiti. Veselim pa se tudi, da enkrat vsa ta kolobocija z zapiranjem države umiri in se bomo lahko podružili tudi s publiko.

Na glasbeni sceni niste že več let, prej ste bili med najbolj priljubljenimi izvajalci. Če bi začenjali danes, kaj menite, kako bi bilo? Kaj sicer menite o današnji slovenski sceni? V čem je drugačna kot včasih?
Za uspeh na takšnem nivoju, kot je bil moj takrat, se mora perfektno poklopiti ogromno stvari — tudi takšnih, na katere nimaš vpliva. Poglejte, koliko res izjemnih mladih pevcev imamo, ki vrhunsko pojejo, imajo super pesmi, odlične spote, pa se tisti veliki bum okoli njih ne zgodi. Prav zato vedno malo znorim, ko kakšni “strokovnjaki” začnejo razpravljati o kakovosti komercialne pop glasbe. Ker najti pevca, ki ima cel paket, dobro poje, morda tudi kaj zapleše, dobro izgleda, je resen, priden, delaven, odgovoren, korekten, lojalen in še toliko več, kar potrebuješ za cel paket v tem poslu, ter potem iz tega narediti zgodbo, ki bo nagovorila celo generacijo, ujeti nek utrip trenutka in prepoznati, kaj svet potrebuje… to vse je umetnost. Prav zato takšne zgodbe tudi niso pogoste.

Nekoč ste bili najstniški idol, tudi sami ste bili takrat skoraj najstnik. Če bi se vrnili na glasbeno sceno, najstniški idol ne bi bili več. Kje bi se videli? V kateri zvrsti?
Ni dvoma, ostal bi v popu. To je moje srce, moja duša, tukaj lahko največ dam. Zagotovo bi bil noro zanimiv tudi kak izlet v kakšno drugo glasbeno zvrst, a moje jedro se ni spremenilo. Vedno mi je bilo pomembno, da je pesem spevna, da ostane v ušesu in si jo zapojem, tudi ko se na radiu vrti že kaj drugega. Mogoče mi je ravno zato bil tak izziv pisati moj tretji album “Osebno …”, na katerem sem praktično vse pesmi, kot so Mi Chica Latina, Kriv sem, Tvoja slika (bledi) in še veliko drugih glasbeno in besedilno ustvaril sam in so nekako moj dnevnik. In ko danes vse te moje pesmi vidim na iTunesih in podobnih platformah, sem res ponosen. Ker biti pevec, je ena stvar, biti ob tem še avtor, pa neka čisto druga dimenzija.

Kakšno glasbo poslušate? Si zavrtite tudi svojo?
Uh, moj glasbeni nabor je kar raznolik. V avtu večinoma ne poslušam ničesar, če pa že, prižgem ARS, ki večinoma predvaja klasično glasbo. V plesni šoli plešemo na aktualno pop in rap glasbo, vmes se prikradejo še kakšni rockerji a la Siddharta, pa Queeni, ki jih pomešam z Vanesso Mae izpred let, pa 2Cellos ali Maximom Mrvico. Seveda ne manjkajo tud muzikali, ki so moja ogromna ljubezen in imam doma ogromno zbirko zgoščenk s predstav na Broadwayju in West Endu, ki sem si jih pogledal. Sem pa nedolgo nazaj po dolgem času preposlušal tudi vse moje pesmi, ki sem jih ustvaril in po poslušanju obsedel ter bil res ponosen. Vsaka pesem nosi neko svojo zgodbo, spomine, marsikatera tudi kakšno življenjsko izkušnjo, ki sem jo skozi njo predelal in je privrelo na dan toliko enih lepih trenutkov, da sem se takoj bolje počutil. Tako da ja, zagotovo si jih bom večkrat predvajal in to s ponosom povem.

Po prekinitvi z glasbo ste se uspešno podali na druge poti, predvsem plesno in zumba. Kako je sedaj, posledično koroni?
Vlada nas je onesposobila, kolikor je le lahko. Če je prvi lockdown bil smiseln, tole zdaj več ne vodi nikamor. Človek bi mislil, da je enajst mesecev ukrepov brez empirično dokazljivih učinkov dovolj tehten argument, da se ta norija zaključi. A se ne. No, mi smo ta čas izkoristili po svoje in se znašli. Plesne treninge in skupinske vadbe v plesni šoli Sebastian smo preselili na splet, kjer se zdaj trikrat tedensko družimo preko prenosov v živo, na www.PlesnaSolaSebastian.com pa smo naredili tudi ogromno videoteko, v kateri lahko kdorkoli kadarkoli trenira z mano in drugimi trenerji preko videov na zahtevo. Tako smo naredili ogromno bazo, ki jo bomo lahko ponujali še veliko let, prav tako pa se zdaj lahko družim z ljudmi iz vse Slovenije in tujine, ki sicer na redne treninge v Maribor ne morejo priti. A ni to super? Zadnje leto dni je torej veliko stvari obrnilo na glavo, a ponudilo tudi kar nekaj novih možnosti, le videti in uporabiti jih je treba.


Plesno in z zumbo ste uspešno prodrli tudi v tujino, veliko ste tudi službeno potovali. Kako je s tujino sedaj?
Tudi tujina se je skoraj v celoti preusmerila na splet. Izobraževanja, ki jih vodim v Avstriji, Nemčiji in Švici, sedaj potekajo iz udobja moje mariborske plesne dvorane preko Zooma, prav tako so se plesni in drugi športni kongresi, na katerih že leta predavam, v celoti preusmerili na splet. Moram reči, da to stvari kar močno olajša. Časovno je veliko bolj ekonomično kot potovati po vsej Evropi, prav tako je veliko bolj okolju prijazno, pa tudi manj naporno za telo. Kar nekaj prednosti je torej, vseeno pa manjka druženje, ki je vendarle eden od ključnih elementov takšnih dogodkov. Če povzamem, v živo je izjemno, splet pa je odlična alternativa.

Pred leti ste bili veliko v medijih, v zadnjih zelo malo. Zakaj?
Za tem ni večje zgodbe. V medijih sem toliko, kolikor imam zanimivega za povedati. Rad delim stvari, ki ljudi navdihnejo, pa naj bo to moje delo, potovanja ali kaj drugega, nisem pa (več) toliko na stopnji, da bi se moral gledati skočiti iz čisto vsake revije z vsako drobno malenkostjo, ki se zgodi v mojem življenju; Angleži rečejo: “Been there, done that.” Zelo rad sem odprt za pogovore in intervjuje, kjer lahko pokažem kaj vsebine, ne le — karikiram — kako se bom šemil za pusta. Tale  intervju je recimo eden takih, ki mi je v veliko veselje.

Zaradi korone se je bilo treba prilagoditi, nekateri so se lotili drugih stvari, sploh na estradi je težko. Ste se v kaj novega podali tudi vi? Kako sicer sploh preživljate te koronske čase? Kakšno leto je za vami?
Preteklo leto je bilo izjemno. Od marca do junija smo delali vsakodnevne Live Streame ter naredili obsežno videoteko, ki sem jo prej omenil. Od oktobra sem ogromno časa posvetil glasbi, intervjujem, gostovanjem ter več časa izkoristil tudi za to ljubezen. Vmes sem veliko potoval. Obiskal sem Vietnam, Grčijo, Islandijo, Švico, Irsko, Sardinijo, Sicilijo, Tenerife in nedavno še Zanzibar ter si tako nabral ogromno krasnih spominov za stara leta, spoznal nove kulture in običaje, obenem pa se tudi na lastni koži prepričal, da je za življenje z ukrepi prava srednja pot, ne pa ekstremi. Predvsem pa sem se lahko posvetil stvarem, za katere mi v rednih urnikih zmanjkuje časa. Branje knjig, gledanje filmov, biti ob večerih doma, ne v dvoranah … vsega tega nisem poznal praktično 20 let. Pa seveda druženje z mojima nečakoma, ki sta mi ukradla srce.

Foto: Tibor Golob

Slovenska pevka padla v oči znanemu angleškemu MTV izvajalcu

Kim Begovic ima kljub le 20 letom na glasbeni sceni drzne sanje. In tudi načrte, saj si je tudi zamislila, kako sanje udejaniti. Pri tem se je malce vmešalo tudi naključje, a to vse prej kot škodi. Verjetno ji utegne pomagati, zato nikakor ni odveč. Naključje je bila nekakšna telepatija, kot bi lahko rekli, med Kim in znanim angleškim glasbenikom Yungbludom. Youngblud, ki je v lanskem letu prejel nagrado MTV za najbolj obetavnega izvajalca, je namreč Kim zasledil na Instagramu in njen posnetek objavil v svoji Instagram zgodbi!
Kako sta glasbenika sicer sploh prišla skupaj? Poleg naključja je svoje prste spet vmešala korona. Posledično temu, da so za glasbenike nastopi omejeni, Kim še pogosteje sede za klavir in vadi, obenem pa ustvarja tudi nove skladbe. Objavila je tudi nekaj priredb skladb drugih izvajalcev, med njimi skladbe Parents. To skladbo pa sicer v originalu izvaja Yungblud. Med njegove oboževalke sodi tudi Kim. »Ko sem opazila njegovo glasbo, se je v meni nekaj zgodilo. Ne znam pojasniti, vendar se je nekaj premaknilo. Ob njegovi glasbi sem dobila občutek, da je glasba svet, v katerega se lahko vedno zatečem in kjer se počutim res domače,« pravi. Zato je med priredbe, ki se jih je lotila, vključila tudi svojo verzijo Yungbludove skladbe. Posnetek je videl tudi angleški zvezdnik alternativnega roka, hip hopa in pop punka in ga objavil na svojem Instagramu. Bržkone najbolj zanimivo pri tem je, da Kim najprej tega sploh ni vedela in da so jo opozorili drugi. »Na lepem moj telefon skorajda ni več dohajal obvestil, ki sem jih prejemala od Instagrama in znancev. Ko sem pogledala, za kaj gre, sem bila tako rekoč šokirana. Posnetek priredbe sem objavila, ker mi je skladba všeč in to je bilo vse. Niti v sanjah pa si nisem predstavljala, da bo prišel tudi do Yungluda. Da je stvar zame še večje veselje, je to, da je prav on v zadnjem času nekakšen moj največji vzor. Poslušala in brala sem njegove intervjuje in prav on me je inspiriral, da se izstopila tudi iz cone udobja,« pove.

Rada bi ga tudi osebno spoznala
Dogodek bi si lahko razlagali tudi kot nekakšno telepatijo med glasbenikoma. Kim je objavila priredbo, Yunglud pa je kot po čudežu posnetek takoj opazil.
Kot omenjeno, ima Kim načrte, ki si jih želi tudi uresničiti. Ali se ji bo izpolnila tudi želja, da bi srečala angleškega idola in z njim celo zapela v duetu, je težko reči. Si pa tega zelo želi in z ekipo, s katero dela, se že poigravajo z idejo, da bi stopili v kontakt z Yungludom. Priložnost je namreč naravnost idealna in morda se iz nje tudi res izcimi kakšno konkretnejše sodelovanje. Da pa jo je tujina mikala že pred tem, ni nikakršna skrivnost. Lansko leto je namreč izdala svoj prvi tuji singel Calling me. Skladba je plod sodelovanja s švedsko glasbeno ekipo v sestavi Adriana Pupavac, Andreas Björkman & John Åhlin, Kim je sodelovala tudi kot soavtorica glasbe, besedilo pa je pripravil znani irski tekstopisec Aidan O’Connor.

Foto: osebni arhiv