Tilen Hudrap o dvajseti obletnici na heavy metal sceni in neverjetni poti med največje svetovne glasbene zvezdnike

Eden tistih, ki bi lahko rekli, da je Slovenija oaza miru, je bržkone tudi Tilen Hudrap. Človek, za katerega je moč reči, da lahko živi dvoje življenj. V tujini je glasbenik, ki igra v največjih skupinah na svetovni sceni, doma pa najde mir, ki bi mu ga večina glasbenih kolegov svetovnega slovesa vsekakor zavidala.
Kdo je pravzaprav Tilen Hudrap, Korošec, ki v tujini nastopa na velikih koncertih pred več deset tisoč obiskovalci? In zakaj doma o njem vemo pravzaprav malo, čeprav je uresničil sanje verjetno slehernega glasbenika o slavi tudi v tujini in postal eden od zvezdnikov svetovne heavy metal scene? 

Igrate v kar nekaj skupinah, ki so znana imena na svetovni sceni. Pa vendar o vas doma vemo malo. Kako to? Na Wikipediji, denimo, ni niti vašega rojstnega podatka.Tako je. Pravzaprav so vse internacionalne skupine, v katerih sem igral (Pestilence, Testament, Vicious Rumors, Paradox, U.D.O) ne le znane, temveč legendarne v vseh pogledih. Moja trenutna skupina U.D.O deluje 36 let, pevec in vodja skupine Udo Dirkschneider pa je aktiven od leta 1968, prodal je preko 30 milijonov albumov. Nepredstavljive številke. V Sloveniji mojo kariero in pot pozna vsak, ki se resno ukvarja z glasbo in vsi poznavalci glasbe, res pa je, da se ne pojavljam na rumenih straneh in tračih. Tega nikoli nisem hotel in kljub temu, da srečam več dejanskih zvezdnikov kot vsi slovenski glasbeniki skupaj, tega tudi nočem. In da, kot ste omenili, svoje javno življenje sem večkrat zakril v tančico skrivnosti, v nekakšnem Devil Doll stilu, saj mi nikoli ni bilo do tega, da mainstream javnost trka na moja vrata na redni bazi.

Nekje sem zasledil, da je Hudrap vaše umetniško oziroma scensko ime. To drži?
Ne. Hudrap je moj priimek, na slovenskem območju se pojavlja preko 200 let. Originalno izhaja iz Francije, v Slovenijo so ga prinesli Napoleonovi vojaki v času Ilirskih provinc. Moji predniki po očetovi strani so se ustalili na Koroškem v tistem času, po mamini strani so na tem območju od nekdaj. Moj dom je Koroška, tam imam celotno družino.

Kako slovenski glasbenik postane član slovitih zasedb, kot so U.D.O in druge in nastopa v več kot 50 državah, na po 100 koncertih letno?
Z vzdržljivostjo, predanostjo, odrekanjem, vztrajnostjo, kljubovalnostjo in železno voljo. Metal je pravzaprav ekstremni šport. Recepta, kako, enostavno ni. Za to si rojen ali nisi in sestavine za recept enostavno poseduješ intuitivno ali pa jih ne. Vmesne poti ni. Ko in če odkriješ, da jih imaš, se ne smeš ustaviti pred nobeno oviro ali mnenji. Predvsem pred tistimi, ki ti hočejo dopovedati, da nekaj ni mogoče. Če bi se oziral na okolico in slovenske “nasvete”, bi še zdaj igral na Ravnah ali najdlje v Ljubljani. Na srečo sem vedno imel trdno voljo in še trdnejša prepričanja, nikoli se nisem podrejal nikomur ali dvomil v svoje sposobnosti. Pri dvanajstih letih sem rekel, da bom nekega dne nekje v tujini stal na odru z Iron Maiden. Precej nezaslišano, ko to izjavi otrok iz majhne vasice sredi Koroške v državi, v kateri niti en človek v zgodovini tega ni storil ali bil blizu temu. Sam v napoved nisem dvomil niti za sekundo in prav to prepričanje me je pripeljalo do pozicije, v kateri sem trenutno. Izključno to ter podpora družine in dolgoletne partnerice.

Letos boste obeležili okroglo obletnico, dvajset let na sceni. Ali pripravljate kaj posebnega v zvezi z njo?
Takoj je, obeležujem dvajset aktivnih let v metalu, sicer se z glasbo ukvarjam več kot 25 let. Z obširno ekipo pripravljam dva biografska projekta, enega v video obliki in enega v pisni. Oba sta v začetnih fazah. Zaradi vsem znane situacije z globalno pandemijo je povsem mogoče, da bosta izšla leta 2022, namesto letos, kot je bilo planirano v osnovi.

Ozirajoč se nazaj, kako ocenjujete prehojeno pot? Ste kdaj mislili, da bo takšna? So se vam uresničili vsi načrti, želje? Je kakšna ostala neizpolnjena? Bi, če bi začeli pot še enkrat, kaj naredili drugače?
Niti ene stvari ne bi naredil drugače, resnično. Prav vsak dogodek je imel in ima svoj namen. Prehojena pot je nerealna, a na srečo se je dejansko zgodila. Včasih se mi zdi, kot da pravzaprav živim v filmu. S Pestilence svetovno turnejo smo postavili veliko mejnikov, band je odigral najdaljšo turnejo v svoji 32-letni zgodovini, prvič smo nastopili v Gvatemali, Hondurasu, Kostariki, El Salvadorju, Peruju in Kolumbiji. Tudi v Evropi smo dodali mnogo držav, kjer Pestilence niso bili nikoli prej. Španija, Romunija, Škotska, Irska. Na letališčih v Srednji in Južni Ameriki nas je vsak dan pričakalo nekaj sto fenov, vsak dan so bile vrste fanov pred hoteli. Nepredstavljivi dogodki za nekoga iz Slovenije. Razmere in predvsem neverjetna predanost oboževalcev v teh državah je neprimerljiva s čimerkoli na tem planetu. Ponekod so čakali na bend, odkar ta obstaja, torej več kot trideset let. Ko igraš pred publiko, ki celo življenje čaka, da vidi skupino in ko odrasli ob čakanju na podpise dobesedno točijo solze sreče, so ti občutki zares posebni. Odre sem delil z vsemi največjimi skupinami na svetu, s skoraj vsemi ljudmi, ki sem jih imel na plakatih kot otrok imam prijateljske stike na redni bazi. Najsi so to skupine Uriah Heep, Smokie, Thin Lizzy ki jih je poslušal 45 let nazaj moj oče ali moji najzgodnejši vplivi na primer Destruction, Slayer, Kreator, Sepultura ali največje skupine vseh časov, kot sta Metallica in Guns’n’Roses. Lista je neskončna in predolga, da bi našteval vse. Tudi vse mednarodne skupine v katerih sem igral sem poslušal kot otrok. Uresničile so se mi vse želje, pomnoženo z deset. Skupno sem igral pred par milijoni ljudi od Sao Paula do Moskve, od Jamajke do Izraela, od New Yorka do Tenerifov in vse vmes. Ne le z eno skupino. Ko gledam nazaj je vse popolnoma nerealno, na to me vsakodnevno opominjajo fani s celega sveta, ko pošiljajo, predvsem zdaj v času korona krize, posnetke in fotografije z vseh preteklih svetovnih turnej. Najbolj ponosen sem predvsem na to, da sem vse našteto naredil izključno in samo s svojimi rokami, brez ene veze ali poznanstva. Niti v Sloveniji, kaj šele v tujini oziroma le s tistimi, ki sem jih ustvaril sam skozi dolga leta.

Zadnji album skupine U.D.O je v Nemčiji denimo v prvem tednu prehitel Lady Gaga, BillieEilish, Depeche Mode, Rammstein in AC/DC. Gre za enega največjih mednarodnih glasbenih dosežkov po Avseniku v zgodovini Slovenije. Zakaj se v slovenskih medijih ne poroča o takih stvareh pogosteje?
Dobro vprašanje, to bi pravzaprav jaz moral vprašati vas (smeh). Slovenski mediji poročajo o tem, kar prija generalnemu bralstvu, o tem, kar prinaša tistih par sto prodanih kopij, zaradi katerih preživijo. V mojem primeru o vseh večjih dogodkih redno poročajo prav vsi glasbeni mediji in portali. O zgoraj omenjenemu dejstvu bi morali poročati vsi, to je dejstvo. A mogoče sem malenkost kriv tudi sam, saj v Sloveniji nimam PRja oziroma se ne osredotočam na tukajšnjo sceno. Tiskani mainstream mediji so druga pesem, zato v tem primeru še toliko bolj cenim vašo samoiniciativnost, saj ste me kontaktirali sami in izključno zaradi mojih dosežkov in glasbenega delovanja po celem svetu, ne zaradi kakšnega škandala ali negativne stvari.  

Ta album je nastal v sodelovanju z nemško vojsko. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Kako je videti združitev tako različnih glasbenikov? Vojaški orkester bržkone nima na repertoarju heavy metala, vi pa najbrž ne koračnic in podobno.
Producent našega zadnjega albuma je bil dolgoletni glasbenik v orkestru nemške vojske, v orkestru je igral več kot 30 let. Na idejo je prišel on ter jo predstavil nam  kot tudi dirigentu orkestra. Obojestransko navdušenje je rodilo plodne sadove, sodelovanje je bilo popolnoma naravno. Če je katera zvrst logično nadaljevanje klasične orkestralne glasbe, je to zagotovo metal, to bo potrdilo veliko število klasičnih glasbenikov, profesorjev, dirigentov. Zavrtite si Wagnerja in si predstavljajte distorzirane klasične instrumente. Album “We Are One” je bil prav zato izredno uspešen. Zajel je oba pola poslušalstva, hard rock/metal kot tudi klasično glasbo, oba žanra sta predvsem v Nemčiji globoko zasidrana v kulturo in dušo države.

V tujini nastopate na velikih koncertih, eden zadnjih je bil v Bolgariji. V Sloveniji vaša zvrst, torej metal ni razširjena kot denimo dalmatinska ali narodno zabavna glasba in podobno. Kakšna je pravzaprav heavy metal glasbena scena pri nas? Kako jo ocenjujete?
V Bolgariji smo nastopili v antičnem amfiteatru v Filipopolisu, mestu, ki ga je ustanovil oče Aleksandra Velikega, Filip. Neverjeten dan in atmosfera, koncert je bil posnet za DVD izdajo z več kot dvajsetimi kamerami. Slovenska scena je močna, a žal ne tako kot je bila na prelomu tisočletja pa do nekje leta 2010. To so bila zlata leta slovenske metal scene, brez dvoma. V teh letih smo na slovenskem imeli kar 6 poletnih metal festivalov, od teh se je na žalost obdržal le en. Prihodnost je, kot pri vsemu, odvisna od mladine. 

Domači glasbeniki, ne glede na zvrst, so že leto dni v nezavidljivem položaju. Tudi na svetovni sceni je korona zadala udarec. Kako se s situacijo soočate vi? Je v tujini morda vendarle kaj lažje?
Ne, popolnoma nič lažje ni, vsi imamo stoprocentni izpad dohodka kar se tiče turnej, ki so naše glavno preživetje oziroma glavni vir prihodkov. Čas posvečamo studijskim aktivnostim, v zadnjem letu smo posneli 3 albume. Na srečo imamo močno podporo založbe, nekaj, česar mlajše in predvsem manjše skupine zagotovo nimajo. Vsem želim le najboljše, ker dobro vem, kakšna je situacija med valovi, ko nisi na palubi.

V glasbi ste izkušeni, imate kilometrino, poznate stvari. Kot omenjeno, ste tudi kritični. Vas kdaj zamika pot v politiko? Da bi kaj spremenili, naredili drugače? Ste človek za to? Ali pa za vas velja enkrat glasbenik vedno glasbenik?
Ljudi spreminjam na dnevni bazi, po celem svetu. S svojo glasbo, ko sem na turnejah in z aktivnostjo/komuniciranjem s fani, ko nisem. Tega ne more narediti noben slovenski politik, le-ti se kvečjemu blamirajo. Ko se globalno govori o slovenskih politikih, se o njih govori skoraj izključno s posmehom. Politika mi je osebno nezanimiva predvsem zato, ker 90% “politikov” nima pojma o sami politiki, tudi preostalim desetim procentom se ne sanja kaj preveč o čem govorijo. Pred leti sem oboje preveril, deset samooklicanih politikov sem vprašal, če sploh vedo, od kje izhaja beseda “politika”. Nihče ni bral Aristotla, moje razočaranje je bilo pričakovano. Tudi sicer sta obe politični strani le dve krili istega orla in situacija je izredno žalostna. Več v tej smeri ne bi komentiral.

Pred izbruhom pandemije ste pretežni del leta zaradi nastopov in turnej bili v tujini. Živite tudi sicer tam? Ali je vaš stalni bivalni naslov v Sloveniji?
Odvisno od situacije. Večino časa živim nomadsko. Moja druga hiša so hotelske sobe in dvonadstropni turnejski avtobus, ki je pravzaprav spremenjen v hišo, kar mi izredno ugaja, ker se rad gibljem po celem svetu. Potovanja so ob glasbi tudi sicer moj najljubši hobi, oboje združujem ne redni bazi. Ko nisem na turnejah živim v Sloveniji, da, tu je moja družina, moja dolgoletna partnerka in vsi najbližji prijatelji.

Kakšen je odnos ljudi, sokrajanov v domačem mestu? Bi rekli, da se je zaradi vaše glasbene poti in uspehov spremenil?
To je zelo relativno vprašanje, moram reči, da je odnos vedno bil dober. Metal sem vedno destigmatiziral in ljudem poizkušal pokazati in dokazati, da stereotipi o “metalcih” niti pod točko razno ne držijo. Iz moje regije pa mi bližnji prijatelji sporočajo, da je ponos nad mojim nošenjem kovinske zastave Raven na Koroškem po celem svetu zastopan z več kot dobro mero, kar me vedno razveseli.

Kot eden najbolj prepoznavnih bas kitaristov v Evropi poznate tudi druge svetovno znane skupine, Iron Maiden, Deep Purple, Uriah Heep… Se kdaj primerjate s konkurenco? Kakšni so sicer ti bendi za odrom? Zvezdniškega obnašanja ali gre izza scene za običajne ljudi?
Večji kot je band, bolj legendaren kot je band, bolj je prizemljen in človeški. Ko se v zaodrjih po celem svetu srečujem z največjimi zvezdniki vseh časov kot so Metallica, Guns’n’Roses, Queen, Iron Maiden,…multimilijonarji, ki imajo za sabo ogromne ekipe, se počutim popolnoma domače. Nikoli ne dajejo občutka, da so nekaj drugega, kot to kar so: v prvi vrsti glasbeniki. Za Accept in U.D.O so kot predskupine igrali Motley Crue, Ratt, Bon Jovi in drugi, na turnejah so bili s Kiss, Motorhead, Saxon in vsemi ostalimi največjimi skupinami tistega časa. Na tem nivoju “konkurenca” ne obstaja, obstaja samo medsebojno spoštovanje. Verjemite mi, večkrat sem doživel neprijetne doživljaje ali poročila s strani kolegov o slovenskih kvazi zvezdnikih, ki igrajo na študentskih žurih in radijskih piknikih, kot s strani katerekoli  dejanske globalne rock zvezde.

Največji koncert, ki ste ga odigrali v življenju? In najljubši?
Največji koncert sem odigral v Montrealu v Kanadi pred 75000 ljudmi z Thrash titani Testament. Najljubši koncert? Pravzaprav vsak koncert v Južni Ameriki. Ko igraš v Argentini, Braziliji, Peruju, Kolumbiji, Čilu, se nikoli nočeš vrniti, vsak koncert na tem območju je neopisljiv.

Kakšen je Tilen Hudrap zasebno? Kaj počnete, s čim se ukvarjate, ko niste na odrih? Kaj vas navdušuje, veseli? Je kaj, kar bi radi počeli, pa zaradi pomanjkanja časa ne morete?
Tilen Hudrap zasebno je za bralca, ki pričakuje “sex, drugs and rock’n’roll” zgodbe precej dolgočasen (smeh). Veliko berem, pišem, veliko se ukvarjam z zgodovino, antropologijo, filozofijo, sociologijo, muzikologijo, jezikoslovjem. Arhiviram glasbo, delam na svoji liriki in prozi, ogromno snemam v svojem studiu. Na redni bazi poizkušam igrati čim več instrumentov, vsak dan se želim naučiti vsaj eno novo stvar.  Živim življenje, ki sem si ga vedno predstavljal, zato mi je dejansko vsak dan blagoslov. Čas? Rad bi imel več časa za počitek, ker sem hiperaktiven po naravi se moji možgani redko izklopijo, včasih zna biti opisano dejstvo precej naporno. Vsega pač ne moremo imeti, kajne?

Foto: osebni arhiv

V slovensko prestolnico te dni, natančneje v torek, 18. junija, prvič doslej prihaja sloviti Tom Jones. To zagotovo preseneča, saj njegova pevska kariera traja že reci in piši kar šestdeset let! Sir Thomas John Woodward, kot je sicer njegovo pravo ime, dopolnjeno s plemiškim nazivom, ki mu ga je podelila angleška kraljica, je eno od legendarnih imen svetovne glasbene scene, saj ni veliko glasbenikov, ki bi bili na odrih tako dolgo in ki bi imeli tako pisano ter bogato kariero. Čeprav je bil v minulih desetletjih priljubljen tudi v nekdanji Jugoslaviji in v Sloveniji, k nam prvič prihaja šele sedaj.

Popoln, robustni bariton, kot označujejo njegov razpoznavni in legendarni glas, se je na sceni pojavil leta 1963, kot solist skupine Tommy Scott and Senators. Ime so si začeli ustvarjati z nastopi po lokalih in na prireditvah ter v plesnih dvoranah v domačem Pontypriddu v Wallesu, vendar brez večjega uspeha, o katerem so sanjali. Na nekem nastopu jih je opazil londonski menedžer Gordon Mills, ki je postal Jonesov menedžer in  ga odpeljal v London. Mills je bil tudi tisti, ki ga je preimenoval v Toma Jonesa. Zanj je uredil pogodbo z založbo Decca records, za katero je Jones leta 1964 posnel prvi singel Chills and fever. Skladba nekega posebnega odmevnega uspeha ni imela, zato pa ga je doživela naslednja, It’s not unusual. Postala je celo mednarodni hit in Jonesu odprla vrata v dolgoletno uspešno kariero. Naslednje leto je posnel nekatere skladbe, ki so evergreeni in del njegovega železnega repertoarja, What’s new pussycat, naslovno skladbo filma o Jamesu Bondu Thunderball in druge. Presenetljivo pa je kljub tem uspehom leta 1966 njegova priljubljenost nenadoma upadla, čeprav je prejel nagrado Grammy za najboljšega novega umetnika tistega leta. Mills se je zato odločil preoblikovati pevčevo podobo, obenem pa je Jones začel prepevati tudi skladbe, namenjene širšemu občinstvu in med katere kot tipična sodi tudi njegova velika uspešnica Green, green grass of home. Sprememba se je pokazala za učinkovito, saj se je vrnil na lestvice v Angliji in Ameriki. Do konca šestdesetih je posnel še nekatere svoje zimzelene skladbe, I’ll never fall in love again, I’m coming home in Delilah.

Televizija in Las Vegas

Za mednarodni in tudi siceršnji uspeh Toma Jonesa so v veliki meri zaslužni tudi televizija in koncerti v Las Vegasu. V igralniški meki sveta je prvič nastopil leta 1967 in prav v tem času se je njegova podoba na odru spet začela spreminjati. Del njegove scenske garderobe so postale odprte, na pol raztrgane srajce in tesne hlače, okrog vratu pa verižica z velikim križem. Las Vegaško obdobje je bilo tako uspešno, da je zaradi donosnih nastopov za nekaj časa celo manj snemal. Prav tako so tamkajšnje predstave povzročile tudi evforijo, spričo katere so mu ženske na oder metale nedrčke in celo ključe hotelskih sob.

Podobna zgodba o uspehu so tudi njegova televizijska gostovanja. Od leta 1969 do 1971 je imel svojo redno oddajo This is Tom Jones, s katero je po podatkih zaslužil v današnje dolarje preračunano skoraj 66 milijonov! Posledično priljubljenosti in gledanosti šova je bil že v prvem letu predvajanja nominiran celo za najboljšega igralca za nagrado Golden globe. Približno desetletje kasneje je imel drugo tv oddajo s 24 epizodami, imenovano Tom Jones. Obe televizijski oddaji sta bili kasneje predmet spora s prvotnim imetnikom licence zaradi neplačanih licenc. Pred dvanajstimi leti pa sta tožbo zoper prvotnega imetnika licence sprožila tudi Jones in podjetje Tom Jones Enterprises z zahtevo za preprečitev licenciranja zvočnih posnetkov iz šova Tom Jones. Leta 1970 je Jones gostoval tudi v tv oddaji Raquel, katere zvezda je bila filmska zvezdnica Raquel Welch.

Jones se je nekaj malega poskusil tudi kot igralec. Sredi sedemdesetih let je dobil vlogo morilca CIE v filmu Yockowald, vendar filma niso posneli. Nekaj let kasneje je zaigral v s Tanyo Roberts in Davidom Hasselhoffom tv filmu Pleasere Cove, a je bil film zgolj neuspešni pilot za potencialno tv serijo. Kot gost je nastopil še v epizodi serije Fantasy Island v začetku osemdesetih, nato pa v začetku devetdesetih še kot gost v kultnih serijah The fresh prince in The Simpsons.

Zamenjava menedžerja in glasbeni šov talentov

V zgodnjih osemdesetih je Jones začel snemati tudi country skladbe, vendar posebej opaznega uspeha v tem stilu ni dosegel. Velika prelomnica v njegovi karieri je bilo leto 1986. Zaradi raka je umrl menedžer Mills in njegovo vlogo je prevzel Jonesov edinec Mark. Kasneje se jim je priključila tudi Jonesova snaha in od takrat dalje za menedžment skrbi družinska ekipa. V eni od Jonesovih biografij je v poglavju o njegovem odkritelju in menedžerju tudi precejšen del o tem, kakšen neprimeren odnos naj bi zvezdnik po Millsovi smrti imel do njegove vdove in družine.

Mark je korenito spremenil očetov imidž in pevca približal tudi mlajšim generacijam, kar je bilo nadvse pomembno. Zvezdnikova pretežna publika se je namreč starala in računati je bilo treba začeti tudi na mlajše in temu primerno vpeljati nekatere stvari. Jones se je odločil po sinovih načrtih posneti skladbe po okusu mlajših poslušalcev, med katerimi velja predvsem izpostaviti sicer skladbo Princa Kiss, ki jo je Jones posnel na novo v svoji izvedbi. Zanjo je posnel tudi videospot, ki je osvojil MTV Video Music Award za leto 1989.

Pred sedmimi leti so pevca povabili tudi v šov The Voice UK, v katerem je bil naslednja tri leta. V četrtem letu trajanja šova je prišlo do spora. Pogodba z Jonesom ni bila podaljšana in zamenjal naj bi ga Boy George. Jones je ostro kritiziral vodstvo BBC TV zaradi podstandardnega obnašanja, saj se o tem sploh niso posvetovali z njim in so ga celo obvestili šele zgolj 24 ur pred uradno objavo odločitve.

Poročen enkrat, nešteto afer

Svojevrstno poglavje v zvezdnikovem življenju je bilo tudi njegovo osebno življenje. 59 let je bil poročen s šolsko ljubeznijo Lindo, od leta 1957 do 2016, ko je preminila zaradi raka. Zakonca sta imela sina edinca Marka. Njun zakon je kljub pevčevi legendarni nezvestobi trajal vse do ženine smrti, čeprav naj bi se zvezdnik celo sam pobahal, da je na višku slave imel tudi do 250 ljubezenskih afer na leto. Zakonca sta vrsto let živela tudi vsak na svoji strani Atlantika, Jones v Ameriki, žena pa v domačem Wallesu. Linda se sicer tudi nikoli ni javno izpostavljala, nikoli ni marala publicitete, redko se je pojavila tudi na njegovih koncertih, prav tako njene bodisi javne, bodisi zasebne fotografije s slavnim možem so bolj kot ne redke. Moževo nezvestobo je nekako tolerirala, nekoč pa ji je prekipelo in ga je po objavi v nekem časopisu o njegovih skokih čez plot bojda tudi fizično napadla. Med Jonesovimi aferami z znanimi ženskami je najbolj odmevna bila nedvomno afera z nekdanjo Miss sveta Marjorie Wallace, ki jo še danes pogosto omenjajo.

Ena od afer je znova aktualna in vroča bila tudi pred kratkim. Leta 1987 je zvezdnik imel kratko afero z manekenko Katherine Berkery, ki je zanosila in rodila Jonesovega nezakonskega sina. Po hudi sodni bitki, ki je vključevala tudi test DNK, ker je zvezdnik zavračal priznanje očetovstva, je ameriško sodišče leta 1989 Jonesa spoznalo za očeta. Zvezdnik je kljub temu zanikal celo sodno sodbo vse do leta 2008, ko je končno vendarle priznal očetovstvo. Vendar s sinom Jonathanom Berkeryjem nimata nobenih stikov, kot javno trdi slednji, jih odklanja oče, s katerim se še nikoli v življenju ni srečal, prav tako pa nima nobenih stikov z očetovo siceršnjo družino.

Ob smrti žene se je Jones umaknil z odrov in odpovedal vse koncerte, razmišljal pa je tudi o slovesu od petja, a se je, kot je bilo poročano, k petju vrnil zaradi publike.

Legendarni zvezdnik bo, kot omenjeno, v sklopu svetovne turneje v Sloveniji prvič doslej v svoji karieri nastopil 18. junija v ljubljanskih Stožicah.

Foto: Tom Jones management