Sebastian je bil pred leti eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenih obrazov. Pojavil se je kot meteor, kot bi lahko rekli in v hipu osvojil množice mladih, predvsem najstnikov. In se, kar je z današnjega zornega kota, ko se mnogi pojavijo in poniknejo, obdržal na sceni. Takrat so bili seveda še drugačni časi, a vendar se prebiti med najbolj priljubljena imena ni bilo kar tako in tudi ne najbolj lahko ostati v vrhu.
Dvajset let pozneje je Sebastian zrel človek, ki ima za seboj že določeno življenjsko kilometrino in izkušnje in ki se je vmes uspešno podal tudi v druge izzive. Čeprav je glasba veliko manj del njegovega življenja kot nekoč in ga že precej časa ni na odrih, se vsake toliko obudi upanje, da se vrača na sceno. Tudi ob dvajseti obletnici skladbe Hočem to nazaj, s katero se je začel njegov vzpon in jo je prav posebej za to priložnost na novo posnel, nemalo poslušalcev ugiba, ali se vrača na glasbene odre. Pa se res?

Ob obletnici skladbe, s katero ste uspeli na glasbeni poti, ste jo na novo posneli. Zakaj ste se odločili za to?
Prebijamo se skozi verjetno najtežje obdobje naših življenj, ko se zdi, da se vse okoli nas ruši. Pesem je bila septembra stara 20 let in jo zato vsi povezujemo z nekim drugim svetom, drugim obdobjem, verjetno veliko prijetnejšim, bolj pozitivnim. Za remix sem k sodelovanju povabil enako ekipo, ki je naredila tudi original, skupna želja pa je bila enaka: ustvariti preobleko pesmi, ki bo ljudi ob poslušanji popeljala v lepše, boljše čase. Pesem je zaznamovala odraščanje cele generacije mladih in nenazadnje tudi mene, prav zato pa jo danes z nekaj več izkušnjami vsi doživljamo na nekem čisto novem nivoju. Tako smo z vsemi spomini, ki so vezani nanjo, mojo publiko popeljali na popotovanje v lepše čase, obenem pa pesem predstavili tudi njihovim otrokom in današnji mladini.

Prvi skladbi ste ob obletnici posvetili neke vrste počastitev. Se še spomnite nastopa, na katerem ste jo pred dvajsetimi leti prvič zapeli?
Seveda se ga spomnim. Pravzaprav se ga spomnim tako živo, kot bi se zgodil prejšnji mesec, pa sta od takrat minili dve desetletji. Spomnim se vsega: garderobe v Cankarjevem domu, generalke, hoje od garderobe v zaodrje, tudi tega, kako sem izza odra spremljal nastop skupin Nude in Power Dancers pred mano in cepetal, naj me že končno spustijo na oder. Nobene treme ni bilo, nobenega strahu, le iskrena želja priti na oder, zapeti in zaplesati ter v dveh minutah pokazati, kaj smo celo leto dni pripravljali. Seveda pa si nisem niti v najlepših sanjah takrat predstavljal, da se mi bo s tem nastopom celotno življenje zavrtelo v popolnoma drugo smer, kot bi se sicer. Krasna in precej neponovljiva izkušnja v moji življenjski zbirki.

Nekateri so zaradi tega, da ste na novo posneli pesem, menili, da se vračate na glasbeno sceno, a očitno ne. Zakaj ne?
Iskreno povedano so vsi drugi s tem mojim vračanjem na glasbene odre veliko bolj obremenjeni kot jaz sam. Moja glasba mi je vedno bila v prvi vrsti iskreno veselje. Imam srečo, da se mi nikdar ni bilo treba recimo prilagajati v glasbeni zvrsti in izvajati stila, ki mi ne bi bil všeč. Tudi intervjujev se lotevam rad in veselim se stika s publiko na nastopih. Vse to se v vseh teh dvajsetih letih ni spremenilo. Zato se tudi ne obremenjujem s tem, a je to zdaj vrnitev ali ne. Remix pesmi “Hočem to nazaj!” se mi je zdel super ideja in smo jo zato naredili. Prepričan sem, da bom enako prej kot slej tudi izdal še kakšno pesem, ker še vedno rad pojem in nastopam, je pa res, da danes glasba ni več moja glavna preokupacija in se je zato lahko loteval še toliko bolj iz srca, ko in če začutim. Zato je najbolje ostati brez napovedi, uživati v vsem, kar je in se pustiti presenetiti.

Vas glasba sicer še privlači? Vam je še izziv?
Seveda me. No, v tem obsegu, kot sem to izvajal nekoč, danes seveda ne gre. Nekoč so bili to po trije ali štirje nastopi na dan in prevoženih nemalokrat več kot tisoč kilometrov dnevno. To so dimenzije, ki si jih lahko predstavljajo le redki. Moram pa priznati, da ima zdaj glasba veliko večji draž, kot ga je imela recimo tik preden sem se umaknil, ker je manj rutinirana, manj samo po sebi umevna in zato večji izziv. Pa tudi roko na srce, v estradnem svetu in med novinarji imam še vedno veliko prijateljev in poznanstev in res lepo se je po vsem tem časom z vsemi vami spet malo podružiti. Veselim pa se tudi, da enkrat vsa ta kolobocija z zapiranjem države umiri in se bomo lahko podružili tudi s publiko.

Na glasbeni sceni niste že več let, prej ste bili med najbolj priljubljenimi izvajalci. Če bi začenjali danes, kaj menite, kako bi bilo? Kaj sicer menite o današnji slovenski sceni? V čem je drugačna kot včasih?
Za uspeh na takšnem nivoju, kot je bil moj takrat, se mora perfektno poklopiti ogromno stvari — tudi takšnih, na katere nimaš vpliva. Poglejte, koliko res izjemnih mladih pevcev imamo, ki vrhunsko pojejo, imajo super pesmi, odlične spote, pa se tisti veliki bum okoli njih ne zgodi. Prav zato vedno malo znorim, ko kakšni “strokovnjaki” začnejo razpravljati o kakovosti komercialne pop glasbe. Ker najti pevca, ki ima cel paket, dobro poje, morda tudi kaj zapleše, dobro izgleda, je resen, priden, delaven, odgovoren, korekten, lojalen in še toliko več, kar potrebuješ za cel paket v tem poslu, ter potem iz tega narediti zgodbo, ki bo nagovorila celo generacijo, ujeti nek utrip trenutka in prepoznati, kaj svet potrebuje… to vse je umetnost. Prav zato takšne zgodbe tudi niso pogoste.

Nekoč ste bili najstniški idol, tudi sami ste bili takrat skoraj najstnik. Če bi se vrnili na glasbeno sceno, najstniški idol ne bi bili več. Kje bi se videli? V kateri zvrsti?
Ni dvoma, ostal bi v popu. To je moje srce, moja duša, tukaj lahko največ dam. Zagotovo bi bil noro zanimiv tudi kak izlet v kakšno drugo glasbeno zvrst, a moje jedro se ni spremenilo. Vedno mi je bilo pomembno, da je pesem spevna, da ostane v ušesu in si jo zapojem, tudi ko se na radiu vrti že kaj drugega. Mogoče mi je ravno zato bil tak izziv pisati moj tretji album “Osebno …”, na katerem sem praktično vse pesmi, kot so Mi Chica Latina, Kriv sem, Tvoja slika (bledi) in še veliko drugih glasbeno in besedilno ustvaril sam in so nekako moj dnevnik. In ko danes vse te moje pesmi vidim na iTunesih in podobnih platformah, sem res ponosen. Ker biti pevec, je ena stvar, biti ob tem še avtor, pa neka čisto druga dimenzija.

Kakšno glasbo poslušate? Si zavrtite tudi svojo?
Uh, moj glasbeni nabor je kar raznolik. V avtu večinoma ne poslušam ničesar, če pa že, prižgem ARS, ki večinoma predvaja klasično glasbo. V plesni šoli plešemo na aktualno pop in rap glasbo, vmes se prikradejo še kakšni rockerji a la Siddharta, pa Queeni, ki jih pomešam z Vanesso Mae izpred let, pa 2Cellos ali Maximom Mrvico. Seveda ne manjkajo tud muzikali, ki so moja ogromna ljubezen in imam doma ogromno zbirko zgoščenk s predstav na Broadwayju in West Endu, ki sem si jih pogledal. Sem pa nedolgo nazaj po dolgem času preposlušal tudi vse moje pesmi, ki sem jih ustvaril in po poslušanju obsedel ter bil res ponosen. Vsaka pesem nosi neko svojo zgodbo, spomine, marsikatera tudi kakšno življenjsko izkušnjo, ki sem jo skozi njo predelal in je privrelo na dan toliko enih lepih trenutkov, da sem se takoj bolje počutil. Tako da ja, zagotovo si jih bom večkrat predvajal in to s ponosom povem.

Po prekinitvi z glasbo ste se uspešno podali na druge poti, predvsem plesno in zumba. Kako je sedaj, posledično koroni?
Vlada nas je onesposobila, kolikor je le lahko. Če je prvi lockdown bil smiseln, tole zdaj več ne vodi nikamor. Človek bi mislil, da je enajst mesecev ukrepov brez empirično dokazljivih učinkov dovolj tehten argument, da se ta norija zaključi. A se ne. No, mi smo ta čas izkoristili po svoje in se znašli. Plesne treninge in skupinske vadbe v plesni šoli Sebastian smo preselili na splet, kjer se zdaj trikrat tedensko družimo preko prenosov v živo, na www.PlesnaSolaSebastian.com pa smo naredili tudi ogromno videoteko, v kateri lahko kdorkoli kadarkoli trenira z mano in drugimi trenerji preko videov na zahtevo. Tako smo naredili ogromno bazo, ki jo bomo lahko ponujali še veliko let, prav tako pa se zdaj lahko družim z ljudmi iz vse Slovenije in tujine, ki sicer na redne treninge v Maribor ne morejo priti. A ni to super? Zadnje leto dni je torej veliko stvari obrnilo na glavo, a ponudilo tudi kar nekaj novih možnosti, le videti in uporabiti jih je treba.

Plesno in z zumbo ste uspešno prodrli tudi v tujino, veliko ste tudi službeno potovali. Kako je s tujino sedaj?
Tudi tujina se je skoraj v celoti preusmerila na splet. Izobraževanja, ki jih vodim v Avstriji, Nemčiji in Švici, sedaj potekajo iz udobja moje mariborske plesne dvorane preko Zooma, prav tako so se plesni in drugi športni kongresi, na katerih že leta predavam, v celoti preusmerili na splet. Moram reči, da to stvari kar močno olajša. Časovno je veliko bolj ekonomično kot potovati po vsej Evropi, prav tako je veliko bolj okolju prijazno, pa tudi manj naporno za telo. Kar nekaj prednosti je torej, vseeno pa manjka druženje, ki je vendarle eden od ključnih elementov takšnih dogodkov. Če povzamem, v živo je izjemno, splet pa je odlična alternativa.

Pred leti ste bili veliko v medijih, v zadnjih zelo malo. Zakaj?
Za tem ni večje zgodbe. V medijih sem toliko, kolikor imam zanimivega za povedati. Rad delim stvari, ki ljudi navdihnejo, pa naj bo to moje delo, potovanja ali kaj drugega, nisem pa (več) toliko na stopnji, da bi se moral gledati skočiti iz čisto vsake revije z vsako drobno malenkostjo, ki se zgodi v mojem življenju; Angleži rečejo: “Been there, done that.” Zelo rad sem odprt za pogovore in intervjuje, kjer lahko pokažem kaj vsebine, ne le — karikiram — kako se bom šemil za pusta. Tale  intervju je recimo eden takih, ki mi je v veliko veselje.

Zaradi korone se je bilo treba prilagoditi, nekateri so se lotili drugih stvari, sploh na estradi je težko. Ste se v kaj novega podali tudi vi? Kako sicer sploh preživljate te koronske čase? Kakšno leto je za vami?
Preteklo leto je bilo izjemno. Od marca do junija smo delali vsakodnevne Live Streame ter naredili obsežno videoteko, ki sem jo prej omenil. Od oktobra sem ogromno časa posvetil glasbi, intervjujem, gostovanjem ter več časa izkoristil tudi za to ljubezen. Vmes sem veliko potoval. Obiskal sem Vietnam, Grčijo, Islandijo, Švico, Irsko, Sardinijo, Sicilijo, Tenerife in nedavno še Zanzibar ter si tako nabral ogromno krasnih spominov za stara leta, spoznal nove kulture in običaje, obenem pa se tudi na lastni koži prepričal, da je za življenje z ukrepi prava srednja pot, ne pa ekstremi. Predvsem pa sem se lahko posvetil stvarem, za katere mi v rednih urnikih zmanjkuje časa. Branje knjig, gledanje filmov, biti ob večerih doma, ne v dvoranah … vsega tega nisem poznal praktično 20 let. Pa seveda druženje z mojima nečakoma, ki sta mi ukradla srce.

Foto: Tibor Golob