Pevec Anzhe se je v času korone, izolacije, bivanja doma, prepovedi koncertov in vrste drugih posledic zaradi situacije odločil, da je čas, da kakšno stvar naredi drugače. Ustvarjanje glasbe sicer prav posebej drugačno tudi v teh razmerah ni, razlika je le, da je ni moč predstavljati v živo pred občinstvom. Čeprav je korone tudi sam naveličan, je za Anzheta vseeno posebna izkušnja. »Leto 2020 je bilo vsekakor drugačno od prejšnjih let – naučilo pa nas je, da moramo vsak dan zajemati s polno žlico. Tudi zame je bilo stresno. Če bi mi pred časom kdo rekel, da se bo zgodilo kar se je, bi si mislil, da je znorel. Mi je pa dalo priložnost, da kot glasbenik več vlagam vase in v svojo glasbo, od tod pa tudi črpam inspiracijo za pesmi, ki jih ustvarjam,« pove. Sklenil je tudi, da se ne da čakati doma, kdaj bo vse skupaj mimo in se spremenilo. »Dovolj je jamranja, zase lahko rečem, da sem vesel in hvaležen, da živim v Kranjski Gori in da se lahko vsak dan sproti spomnim, kako lepo je tukaj,« pravi. Zato je v tem stilu nastala tudi nova skladba. »’Men si kul’ govori med drugim tudi o tem, da je čisto v redu biti drugačen, poseben in da ni nič narobe, če izstopaš iz množice. Ljudem je to všeč in moram priznati, da me takšni ljudje vedno prevzamejo. Osnovna ideja pesmi pa je seveda direkten nagovor punci, ki ti je všeč, ampak o tem zelo zgovorno govori tudi besedilo,« doda. Pošali se tudi o videospotu
skladbe. Pravi namreč, da ima tri osebnosti, kar glede na to, v kakšnih časih
živimo, pravzaprav sploh ne bi bilo čudno. »V spotu se pojavim v treh različnih
vlogah in sicer plesalca, fanboya in resnega moškega,« razloži. Scenarij snemanja se je zaradi trenutnih
ukrepov spremenil v zadnjem trenutku. Snemali so v gledališču na Jesenicah,
spot pa je nastajal zelo spontano. »Nisem želel, da je preveč klišejski. Ker
tudi skladbo spremlja pozitivna melodija s temačnimi sampli, smo se tudi v
videospotu odločili za podobno pot,« še pove.
He is one of the most famous pianists in the world, perhaps even the most famous, with career lasting more than five decades. Romantic prince, as his nickname is, is legendary performer with audience all over the globe. But Covid partly changed Richard Clayderman’s life too. Not in complete because he would never allow it, but anyway. What he’s doing during this period, what his life is like and some other things he told in exclusive interview for Estrada.si.
What are you doing during the COVID-19 pandemic? The first confinement started a year ago and we could not imagine that it would last more than 1 or 2 months. But over one year later we are still confined or semi-confined. We were able to go shopping and for walks in parks, but for no more than one hour. And sometimes it was not possible to leave Paris. I owe everything to the music and for the past 50 years I have been permanently on the road, either in France or around the world and this is the first time that I have been confined this way. Lucky I am that I could practise my piano every day for hours and hours and I could practise my scales with great pleasure. Like most people around the world I watched a lot of TV and too often the programmes on the news channels discussed the coronavirus, the situation in hospitals, future vaccines and there were plenty of doctors and professors talking about Covid. I was lucky to have my piano so I wasn’t too stressed and I had time to relax. I was able to watch movies that I hadn’t been able to watch. I watched some shows on Netflix and listened to some CDs that I never had time to listen to. So, for some time it was quite profitable for me to be confined because I was able to do things that my schedule would otherwise not give me the opportunity to do. I also devoted a lot of time to reading. I enjoy reading biographies of famous musicians, actors, singers, TV presenters and I read a lot of those, much to my pleasure. I have a cross-trainer at my apartment so that gives me the opportunity to work-out and to exercise to stay in good physical condition. From time to time, I was recording some videos for my English or Chinese websites and I did some interviews by video. When we were permitted to go outside Paris, I visited my mother at her retirement home which is about 100 km outside of Paris. So, as often as possible, I visited my mother, which is usually quite difficult for me because I am so busy, so I was happy to be able to talk with her and visit her. I remember about six months ago I was requested by my contacts in China to visit the Zoo de Beauval which is wonderful. My contacts in China wanted me to try to take advantage of visiting the Zoo de Beauval to take some photos with the pandas. In fact the French First Lady had welcomed these two pandas who were sent by China to live in Zoo de Beauval. My Chinese contacts wanted me to take photos with the pandas because pandas are so revered in China. But on this day it was not possible, because the pandas decided to hide themselves away. But I had the opportunity to visit Zoo de Beauval and I recommend it to anyone if they have an opportunity to visit France.
What about concerts and tours? What is the situation? When the confinement started, my concert schedule was tight. I had plenty of concerts that were due to be performed in 2020, and even now for 2021. Most shows won’t be performed until the third or fourth quarter of 2021 and hopefully many concerts will be performed in 2022. I am of course very much looking forward to performing on stage again. I realised that since I was 20, I have been on the road permanently. I realised that I had not been in France for more than 3 weeks in a row, and this is the first time that I have spent one year in the same country.
Have you created any new material? Of course I had time to work on plenty of new material that I wish to perform at my future concerts, in particular, a medley of very famous film themes, such as Superman, Gladiator, Out of Africa, Jurassic Park and many others, and I was also working on semi-classical titles, such as a lovely theme by Tchaikovsky called Waltz of the Flowers, which is a pleasure to perform, and I was also working on The Radetzky March, which I am sure will suit the show and delight people. I also refreshed some arrangements of my standard titles like Ballade pour Adeline, Childhood Memories, or Wedding of Love. Lately, I have been working on some new recordings which should be released on CD at the end of this year by November 2021. I went to the studio, and we were all wearing masks to avoid catching COVID.
Have you been experiencing something new during this past year? Not really, but something new that I did experience is my cat. In fact, my wife and I were wishing to have a kitten and she was delivered to us last July. This is a ragdoll cat and we decided to call her Villanelle. This cat is now near me every time I play my piano. Sometimes she is even on the piano or on the keyboard or on my music stand. She is happy to live with my piano, so she is my best audience at the moment. Any time we come back to our apartment, she is there waiting for us at the door and she likes to sleep with us on our bed.
How do you protect your health? I always make sure that I wear a mask and I avoid being in places with lots of people or where there is a crowd, and I don’t go into supermarkets where there are too many people.
What is your opinion of COVID and the measures? Well, it is necessary to protect oneself and I regret that sometimes people are not as careful as they should be. They don’t wear the mask as they should, they shake hands, they do not respect the distancing, they kiss each other when they greet each other and this is regrettable because the government sometimes has to impose stricter measures. Of course, on TV and the radio we can hear that some people are against the government when it decides on such a measure, some are in favour of the measures, others are not, people fight each other on TV shows… It’s quite interesting because people never agree. There are always those who are for and against the measures.
During the Autumn you will be performing in Zagreb. Do you plan to perform a concert in Slovenia? At the moment, I have no plans to perform in Slovenia because it’s not easy to find a date in my planning as November is extremely busy, and to combine availability in my planning with availability in the halls in Slovenia means that it is not easy to plan a show. But it is always a pleasure for me to be back in this country and the more I can perform there, the happier I am.
Tilen Hudrap o dvajseti obletnici na heavy metal sceni in neverjetni poti med največje svetovne glasbene zvezdnike
Eden tistih, ki bi lahko rekli, da je Slovenija oaza miru, je bržkone tudi Tilen Hudrap. Človek, za katerega je moč reči, da lahko živi dvoje življenj. V tujini je glasbenik, ki igra v največjih skupinah na svetovni sceni, doma pa najde mir, ki bi mu ga večina glasbenih kolegov svetovnega slovesa vsekakor zavidala. Kdo je pravzaprav Tilen Hudrap, Korošec, ki v tujini nastopa na velikih koncertih pred več deset tisoč obiskovalci? In zakaj doma o njem vemo pravzaprav malo, čeprav je uresničil sanje verjetno slehernega glasbenika o slavi tudi v tujini in postal eden od zvezdnikov svetovne heavy metal scene?
Igrate v kar nekaj skupinah, ki so znana imena na svetovni sceni. Pa vendar o vas doma vemo malo. Kako to? Na Wikipediji, denimo, ni niti vašega rojstnega podatka.Tako je. Pravzaprav so vse internacionalne skupine, v katerih sem igral (Pestilence, Testament, Vicious Rumors, Paradox, U.D.O) ne le znane, temveč legendarne v vseh pogledih. Moja trenutna skupina U.D.O deluje 36 let, pevec in vodja skupine Udo Dirkschneider pa je aktiven od leta 1968, prodal je preko 30 milijonov albumov. Nepredstavljive številke. V Sloveniji mojo kariero in pot pozna vsak, ki se resno ukvarja z glasbo in vsi poznavalci glasbe, res pa je, da se ne pojavljam na rumenih straneh in tračih. Tega nikoli nisem hotel in kljub temu, da srečam več dejanskih zvezdnikov kot vsi slovenski glasbeniki skupaj, tega tudi nočem. In da, kot ste omenili, svoje javno življenje sem večkrat zakril v tančico skrivnosti, v nekakšnem Devil Doll stilu, saj mi nikoli ni bilo do tega, da mainstream javnost trka na moja vrata na redni bazi.
Nekje sem zasledil, da je Hudrap vaše umetniško oziroma scensko ime. To drži? Ne. Hudrap je moj priimek, na slovenskem območju se pojavlja preko 200 let. Originalno izhaja iz Francije, v Slovenijo so ga prinesli Napoleonovi vojaki v času Ilirskih provinc. Moji predniki po očetovi strani so se ustalili na Koroškem v tistem času, po mamini strani so na tem območju od nekdaj. Moj dom je Koroška, tam imam celotno družino.
Kako slovenski glasbenik postane član slovitih zasedb, kot so U.D.O in druge in nastopa v več kot 50 državah, na po 100 koncertih letno? Z vzdržljivostjo, predanostjo, odrekanjem, vztrajnostjo, kljubovalnostjo in železno voljo. Metal je pravzaprav ekstremni šport. Recepta, kako, enostavno ni. Za to si rojen ali nisi in sestavine za recept enostavno poseduješ intuitivno ali pa jih ne. Vmesne poti ni. Ko in če odkriješ, da jih imaš, se ne smeš ustaviti pred nobeno oviro ali mnenji. Predvsem pred tistimi, ki ti hočejo dopovedati, da nekaj ni mogoče. Če bi se oziral na okolico in slovenske “nasvete”, bi še zdaj igral na Ravnah ali najdlje v Ljubljani. Na srečo sem vedno imel trdno voljo in še trdnejša prepričanja, nikoli se nisem podrejal nikomur ali dvomil v svoje sposobnosti. Pri dvanajstih letih sem rekel, da bom nekega dne nekje v tujini stal na odru z Iron Maiden. Precej nezaslišano, ko to izjavi otrok iz majhne vasice sredi Koroške v državi, v kateri niti en človek v zgodovini tega ni storil ali bil blizu temu. Sam v napoved nisem dvomil niti za sekundo in prav to prepričanje me je pripeljalo do pozicije, v kateri sem trenutno. Izključno to ter podpora družine in dolgoletne partnerice.
Letos boste obeležili okroglo obletnico, dvajset let na sceni. Ali pripravljate kaj posebnega v zvezi z njo? Takoj je, obeležujem dvajset aktivnih let v metalu, sicer se z glasbo ukvarjam več kot 25 let. Z obširno ekipo pripravljam dva biografska projekta, enega v video obliki in enega v pisni. Oba sta v začetnih fazah. Zaradi vsem znane situacije z globalno pandemijo je povsem mogoče, da bosta izšla leta 2022, namesto letos, kot je bilo planirano v osnovi.
Ozirajoč se nazaj, kako ocenjujete prehojeno pot? Ste kdaj mislili, da bo takšna? So se vam uresničili vsi načrti, želje? Je kakšna ostala neizpolnjena? Bi, če bi začeli pot še enkrat, kaj naredili drugače? Niti ene stvari ne bi naredil drugače, resnično. Prav vsak dogodek je imel in ima svoj namen. Prehojena pot je nerealna, a na srečo se je dejansko zgodila. Včasih se mi zdi, kot da pravzaprav živim v filmu. S Pestilence svetovno turnejo smo postavili veliko mejnikov, band je odigral najdaljšo turnejo v svoji 32-letni zgodovini, prvič smo nastopili v Gvatemali, Hondurasu, Kostariki, El Salvadorju, Peruju in Kolumbiji. Tudi v Evropi smo dodali mnogo držav, kjer Pestilence niso bili nikoli prej. Španija, Romunija, Škotska, Irska. Na letališčih v Srednji in Južni Ameriki nas je vsak dan pričakalo nekaj sto fenov, vsak dan so bile vrste fanov pred hoteli. Nepredstavljivi dogodki za nekoga iz Slovenije. Razmere in predvsem neverjetna predanost oboževalcev v teh državah je neprimerljiva s čimerkoli na tem planetu. Ponekod so čakali na bend, odkar ta obstaja, torej več kot trideset let. Ko igraš pred publiko, ki celo življenje čaka, da vidi skupino in ko odrasli ob čakanju na podpise dobesedno točijo solze sreče, so ti občutki zares posebni. Odre sem delil z vsemi največjimi skupinami na svetu, s skoraj vsemi ljudmi, ki sem jih imel na plakatih kot otrok imam prijateljske stike na redni bazi. Najsi so to skupine Uriah Heep, Smokie, Thin Lizzy ki jih je poslušal 45 let nazaj moj oče ali moji najzgodnejši vplivi na primer Destruction, Slayer, Kreator, Sepultura ali največje skupine vseh časov, kot sta Metallica in Guns’n’Roses. Lista je neskončna in predolga, da bi našteval vse. Tudi vse mednarodne skupine v katerih sem igral sem poslušal kot otrok. Uresničile so se mi vse želje, pomnoženo z deset. Skupno sem igral pred par milijoni ljudi od Sao Paula do Moskve, od Jamajke do Izraela, od New Yorka do Tenerifov in vse vmes. Ne le z eno skupino. Ko gledam nazaj je vse popolnoma nerealno, na to me vsakodnevno opominjajo fani s celega sveta, ko pošiljajo, predvsem zdaj v času korona krize, posnetke in fotografije z vseh preteklih svetovnih turnej. Najbolj ponosen sem predvsem na to, da sem vse našteto naredil izključno in samo s svojimi rokami, brez ene veze ali poznanstva. Niti v Sloveniji, kaj šele v tujini oziroma le s tistimi, ki sem jih ustvaril sam skozi dolga leta.
Zadnji album skupine U.D.O je v Nemčiji denimo v prvem tednu prehitel Lady Gaga, BillieEilish, Depeche Mode, Rammstein in AC/DC. Gre za enega največjih mednarodnih glasbenih dosežkov po Avseniku v zgodovini Slovenije. Zakaj se v slovenskih medijih ne poroča o takih stvareh pogosteje? Dobro vprašanje, to bi pravzaprav jaz moral vprašati vas (smeh). Slovenski mediji poročajo o tem, kar prija generalnemu bralstvu, o tem, kar prinaša tistih par sto prodanih kopij, zaradi katerih preživijo. V mojem primeru o vseh večjih dogodkih redno poročajo prav vsi glasbeni mediji in portali. O zgoraj omenjenemu dejstvu bi morali poročati vsi, to je dejstvo. A mogoče sem malenkost kriv tudi sam, saj v Sloveniji nimam PRja oziroma se ne osredotočam na tukajšnjo sceno. Tiskani mainstream mediji so druga pesem, zato v tem primeru še toliko bolj cenim vašo samoiniciativnost, saj ste me kontaktirali sami in izključno zaradi mojih dosežkov in glasbenega delovanja po celem svetu, ne zaradi kakšnega škandala ali negativne stvari.
Ta album je nastal v sodelovanju z nemško vojsko. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Kako je videti združitev tako različnih glasbenikov? Vojaški orkester bržkone nima na repertoarju heavy metala, vi pa najbrž ne koračnic in podobno. Producent našega zadnjega albuma je bil dolgoletni glasbenik v orkestru nemške vojske, v orkestru je igral več kot 30 let. Na idejo je prišel on ter jo predstavil nam kot tudi dirigentu orkestra. Obojestransko navdušenje je rodilo plodne sadove, sodelovanje je bilo popolnoma naravno. Če je katera zvrst logično nadaljevanje klasične orkestralne glasbe, je to zagotovo metal, to bo potrdilo veliko število klasičnih glasbenikov, profesorjev, dirigentov. Zavrtite si Wagnerja in si predstavljajte distorzirane klasične instrumente. Album “We Are One” je bil prav zato izredno uspešen. Zajel je oba pola poslušalstva, hard rock/metal kot tudi klasično glasbo, oba žanra sta predvsem v Nemčiji globoko zasidrana v kulturo in dušo države.
V tujini nastopate na velikih koncertih, eden zadnjih je bil v Bolgariji. V Sloveniji vaša zvrst, torej metal ni razširjena kot denimo dalmatinska ali narodno zabavna glasba in podobno. Kakšna je pravzaprav heavy metal glasbena scena pri nas? Kako jo ocenjujete? V Bolgariji smo nastopili v antičnem amfiteatru v Filipopolisu, mestu, ki ga je ustanovil oče Aleksandra Velikega, Filip. Neverjeten dan in atmosfera, koncert je bil posnet za DVD izdajo z več kot dvajsetimi kamerami. Slovenska scena je močna, a žal ne tako kot je bila na prelomu tisočletja pa do nekje leta 2010. To so bila zlata leta slovenske metal scene, brez dvoma. V teh letih smo na slovenskem imeli kar 6 poletnih metal festivalov, od teh se je na žalost obdržal le en. Prihodnost je, kot pri vsemu, odvisna od mladine.
Domači glasbeniki, ne glede na zvrst, so že leto dni v nezavidljivem položaju. Tudi na svetovni sceni je korona zadala udarec. Kako se s situacijo soočate vi? Je v tujini morda vendarle kaj lažje? Ne, popolnoma nič lažje ni, vsi imamo stoprocentni izpad dohodka kar se tiče turnej, ki so naše glavno preživetje oziroma glavni vir prihodkov. Čas posvečamo studijskim aktivnostim, v zadnjem letu smo posneli 3 albume. Na srečo imamo močno podporo založbe, nekaj, česar mlajše in predvsem manjše skupine zagotovo nimajo. Vsem želim le najboljše, ker dobro vem, kakšna je situacija med valovi, ko nisi na palubi.
V glasbi ste izkušeni, imate kilometrino, poznate stvari. Kot omenjeno, ste tudi kritični. Vas kdaj zamika pot v politiko? Da bi kaj spremenili, naredili drugače? Ste človek za to? Ali pa za vas velja enkrat glasbenik vedno glasbenik? Ljudi spreminjam na dnevni bazi, po celem svetu. S svojo glasbo, ko sem na turnejah in z aktivnostjo/komuniciranjem s fani, ko nisem. Tega ne more narediti noben slovenski politik, le-ti se kvečjemu blamirajo. Ko se globalno govori o slovenskih politikih, se o njih govori skoraj izključno s posmehom. Politika mi je osebno nezanimiva predvsem zato, ker 90% “politikov” nima pojma o sami politiki, tudi preostalim desetim procentom se ne sanja kaj preveč o čem govorijo. Pred leti sem oboje preveril, deset samooklicanih politikov sem vprašal, če sploh vedo, od kje izhaja beseda “politika”. Nihče ni bral Aristotla, moje razočaranje je bilo pričakovano. Tudi sicer sta obe politični strani le dve krili istega orla in situacija je izredno žalostna. Več v tej smeri ne bi komentiral.
Pred izbruhom pandemije ste pretežni del leta zaradi nastopov in turnej bili v tujini. Živite tudi sicer tam? Ali je vaš stalni bivalni naslov v Sloveniji? Odvisno od situacije. Večino časa živim nomadsko. Moja druga hiša so hotelske sobe in dvonadstropni turnejski avtobus, ki je pravzaprav spremenjen v hišo, kar mi izredno ugaja, ker se rad gibljem po celem svetu. Potovanja so ob glasbi tudi sicer moj najljubši hobi, oboje združujem ne redni bazi. Ko nisem na turnejah živim v Sloveniji, da, tu je moja družina, moja dolgoletna partnerka in vsi najbližji prijatelji.
Kakšen je odnos ljudi, sokrajanov v domačem mestu? Bi rekli, da se je zaradi vaše glasbene poti in uspehov spremenil? To je zelo relativno vprašanje, moram reči, da je odnos vedno bil dober. Metal sem vedno destigmatiziral in ljudem poizkušal pokazati in dokazati, da stereotipi o “metalcih” niti pod točko razno ne držijo. Iz moje regije pa mi bližnji prijatelji sporočajo, da je ponos nad mojim nošenjem kovinske zastave Raven na Koroškem po celem svetu zastopan z več kot dobro mero, kar me vedno razveseli.
Kot eden najbolj prepoznavnih bas kitaristov v Evropi poznate tudi druge svetovno znane skupine, Iron Maiden, Deep Purple, Uriah Heep… Se kdaj primerjate s konkurenco? Kakšni so sicer ti bendi za odrom? Zvezdniškega obnašanja ali gre izza scene za običajne ljudi? Večji kot je band, bolj legendaren kot je band, bolj je prizemljen in človeški. Ko se v zaodrjih po celem svetu srečujem z največjimi zvezdniki vseh časov kot so Metallica, Guns’n’Roses, Queen, Iron Maiden,…multimilijonarji, ki imajo za sabo ogromne ekipe, se počutim popolnoma domače. Nikoli ne dajejo občutka, da so nekaj drugega, kot to kar so: v prvi vrsti glasbeniki. Za Accept in U.D.O so kot predskupine igrali Motley Crue, Ratt, Bon Jovi in drugi, na turnejah so bili s Kiss, Motorhead, Saxon in vsemi ostalimi največjimi skupinami tistega časa. Na tem nivoju “konkurenca” ne obstaja, obstaja samo medsebojno spoštovanje. Verjemite mi, večkrat sem doživel neprijetne doživljaje ali poročila s strani kolegov o slovenskih kvazi zvezdnikih, ki igrajo na študentskih žurih in radijskih piknikih, kot s strani katerekoli dejanske globalne rock zvezde.
Največji koncert, ki ste ga odigrali v življenju? In najljubši? Največji koncert sem odigral v Montrealu v Kanadi pred 75000 ljudmi z Thrash titani Testament. Najljubši koncert? Pravzaprav vsak koncert v Južni Ameriki. Ko igraš v Argentini, Braziliji, Peruju, Kolumbiji, Čilu, se nikoli nočeš vrniti, vsak koncert na tem območju je neopisljiv.
Kakšen je Tilen Hudrap zasebno? Kaj počnete, s čim se ukvarjate, ko niste na odrih? Kaj vas navdušuje, veseli? Je kaj, kar bi radi počeli, pa zaradi pomanjkanja časa ne morete? Tilen Hudrap zasebno je za bralca, ki pričakuje “sex, drugs and rock’n’roll” zgodbe precej dolgočasen (smeh). Veliko berem, pišem, veliko se ukvarjam z zgodovino, antropologijo, filozofijo, sociologijo, muzikologijo, jezikoslovjem. Arhiviram glasbo, delam na svoji liriki in prozi, ogromno snemam v svojem studiu. Na redni bazi poizkušam igrati čim več instrumentov, vsak dan se želim naučiti vsaj eno novo stvar. Živim življenje, ki sem si ga vedno predstavljal, zato mi je dejansko vsak dan blagoslov. Čas? Rad bi imel več časa za počitek, ker sem hiperaktiven po naravi se moji možgani redko izklopijo, včasih zna biti opisano dejstvo precej naporno. Vsega pač ne moremo imeti, kajne?
Ena najbolj priljubljenih slovenskih pevk Natalija Verboten ima te dni polne roke dela. Izšla sta nova skladba Ljubim in spot zanjo, podaja pa se tudi v nove izzive. Čeprav slednji z novo skladbo sicer nimajo neposredne povezave, bo tudi ta vseeno še dodatno poskrbela za reklamo. Natalija je namreč v novem spotu nastopila tudi v prozorni obleki. Radovednost, kakšno kolekcijo s svojim imenom je ustvarila priljubljena pevka, bo tako le še večja.
Če najprej potešiva radovednost, ki jo sproža vaša omenjena prozorna obleka. Je kakšen poseben razlog zanjo? Povsem preprost. Potrebovali smo nežno, romantično, posebno obleko in je bila ta bela čipkasta ravno pravšnja glede na skladbo, mesto snemanja, zgodbo… Ni prozorna, prej prosojna zaradi čipke, a ravno prav odkrije kot tudi skrije, da je zanimiva.
Pričakujete kakšne opazke, kritike… zaradi prosojne obleke? Slovenci se radi spotaknemo ob kaj, na primer v vašem primeru zaradi materinstva in podobno? Ne.
Kaj pa pravi mož na to? Je kaj ljubosumen? Rekel je, da mi zelo pristaja.
Ugibanja bo prav zagotovo spodbudilo tudi besedilo skladbe. Marsikdo bo pomislil, da gre za biografsko vsebino. Imajo pav? Pesem, katere besedilo je nastalo pod peresom Karmen Stavec, je posvečena ljubezni in vsem, ki to v sebi tudi nosijo. Je produkt navdiha in iskrena izpoved ljubljene ženske. Beseda ljubim mi pomeni vse, kar je Karmen zapisala v refren besedila. Napisala ga je pred dvema letoma na mah, po trenutnem navdihu, ki ji ga je dala melodija. Ideja se ji je utrnila kar med vožnjo domov, tako da je besedilo pravzaprav nastalo v 15 minutah. Pesem je posvečena vsaki ženski in vsakemu moškemu, ki so ljubili, ljubijo in bodo ljubili. Ljubezen je univerzalno čustvo, ki včasih premika tudi meje, ljubezen je gonilna sila sveta, umetnosti… Seveda je pesem posvečena tudi mojemu možu.
Video spot ste posneli v Piranu. Je idealen kraj zanj? Sama zamisel in režija videospota je delo Igorja Jelena Iggyja, ki je navkljub Covid času uspel skladbo oviti v nepozabno filmsko zgodbo. Redno spremljam njegovo delo na različnih področjih, tokrat pa so se najine poti končno srečale. Iggy je sicer Celjan, a se je pred nekaj leti preselil v Piran in ga pozna iz zanimivih zornih kotov kot ga turisti morda ne.
Po novem imate tudi lastno kolekcijo. Se veselite novih poti? Seveda! Zadnji meseci so bili tudi čas za razmišljanje o novih poslovnih idejah. In v tem tednu bo luč sveta ugledala moja prva kolekcija pod lastno blagovno znamko Natalijin kotiček, ki sem jo poimenovala Kolekcija Sivka. Zaenkrat bo vsebovala dvanajst unikatnih izdelkov s sivko. Vse od naravnih, slovenskih izdelkov za nego telesa s sivko do unikatnih ročno izdelanih in poslikanih izdelkov za dom in pravega ženskega parfuma ‘Natalija N°1’.
Korona se je dotaknila in vpliva na vsakega od nas. Kako se znajdete, soočate z njo vi? Kar traja in traja in vsaj zaenkrat ni videti, da bi se obetalo kaj boljše in na tako imenovane dolge proge. Z možem imava družinsko podjetje Bumerang, ki se ukvarja s celotno tehnično in dekorativno izvedbo prireditev. Imamo 4 redno zaposlene in veliko zunanjih sodelavcev. Prepoved opravljanja dejavnosti našega podjetja imamo že leto dni, upad prihodkov za lansko leto je 91%. Nimava težav s tem, da se tudi poslovno preusmeriva, ampak to ne prinaša dodane vrednosti naše panoge, s katero je povezanih tudi ogromno ostalih. Najino podjetje je del Industrije srečanj, v katero so se povezala podjetja kongresne, sejemske in prireditvene industrije. Smo namreč dejavnost, ki je že leto dni v blokadi opravljanja storitev, a bomo zadnja panoga, kjer bo prišlo do sprostitve prepovedi. V tem trenutku razmišljamo le v skupno dobro in čimprejšnjo rešitev situacije za Industrijo srečanj, tudi s pomočjo države in v njo ne dvomimo. Za direktno preživetje se ne bojiva, ker sva delovna človeka in sva skozi leta svojega delovanja poskrbela za neko finančno sigurnost. Mož je zelo iznajdljiv in je dejavnost našega podjetja v drugi polovici leta preusmeril in dopolnil, tako da se po novem ukvarjamo tudi s celotno tehnično izvedbo ter streamingom video konferenc, najrazličnejših dogodkov na daljavo, seminarjev, koncertov,…
Ste bili kje na kakšnih počitnicah, potovanju…? Z družino smo se veliko sprehajali po okoliških vinogradih, gričih, uživali na snegu v domačem kraju, skupaj pekli sladice, gospodinjili, urejali hišo, se ukvarjali z našim novim družinskim članom beaglom Donom, ki je prišel k hiši pred 10 meseci… Tudi to so počitnice, prav posebne.
Talking about Mark Hamilton probably isn’t possible without saying that he is some kind of a special artist. Or at least different from many others. He is among those who decided to speak about Covid as global problem also in song. And he is no doubt also very interesting musician. Video of his new song contains capitol of Slovenia, Ljubljana. What is interesting is that in video there are photos of Ljubljana but Hamilton never visited it! About his new project, plans, decision to include Ljubljana into video, his opinion he is or isn’t special artist and much more things he spoke in interview for Estrada.si
The music scene has existed for a while, how does this affect you? Did you have to be especially resourceful in order to succeed? It certainly wasn’t easy creating music during lockdown, but modern technology meant that even though my friends and I couldn’t be together in the same room we could still make great music together. I wanted to create a different sound, which is where the electric violin came in. I wanted to make my music interesting and a bit different to catch people’s attention.
What are your interests aside from music? A lot of my interests are based around my family. I have young sons and I love to share my music with them, but I am also interested in what they want to explore and helping them grow and develop their own interests. I love to spend time with them and my wife, walking in the countryside with our dog, exploring new places and learning new things. Obviously, we haven’t been able to do that this last year.
How does music affect your personal life and vice versa? I started writing songs when I was a young teenager and I first learnt to play the guitar. Growing up can be tough, and song writing helped me through some difficult times in my teenage years. I grew up with music in my life, there was always music playing in our house. Music can change your mood, it can make you happy or sad; it can give you confirmation that you are not alone, that other people understand how you are feel. You can relate to it. When I write songs they reflect my mood, whether I am happy, sad or in love. At the moment I am writing a song about a friend of mine who died a few months ago. He was a big musical influence on me, and I want to pay tribute to him, his life and how much he is missed. It’s a song about happy memories.
Do you have any other hobbies that you love, that make you happy? I love swimming, but sadly I haven’t been able to do much of that over the last year. It’s good for your body and mind, a good way to unwind.
Why did you choose Ljubljana? Where did the idea come from? I was looking for certain types of images for the video. I had memories of places I had travelled as a child and although not Ljubljana, when I saw the footage, it triggered memories. The feel of the town was perfect, the stillness, the emptiness and the beauty. I was really struck by the beauty of Ljubljana and I thought, if I think this is beautiful, other people will as well and I need to share it with them. The music was part of the story, Ljubljana brought it to life.
Why did you decide to make a cover instead of an original song? I wanted to get a message out about how we have all been affected my Coronavirus, how that made us feel and how we needed to care about and look after each other. One More Light has the perfect lyrics for that. Because it was a well-known song, there was a better chance of people listening and spreading the message. I found my own mental health affected by the lockdown, and I knew other people were struggling as well. I had this idea about raising awareness of mental health issues and had the idea to do a series of cover songs by artists who had suffered from mental health problems. With the help of my friends, I created my own versions of these songs and hopefully did justice to them.
Have you ever been to Slovenia or Ljubljana? Do you know Slovenia and Ljubljana? If so, how well? Sadly no, I’ve never been to Slovenia, but since using it in my video, I’ve been reading about Ljubljana and looking at a lot of pictures. I really hope that I’ll be able to visit in the near future.
In making the music video, did you work with anyone from Slovenia? I didn’t know anyone from Slovenia before I made the video, although I was working with people from a lot of different countries. Now of course I do know people in Slovenia, though we have not been able to meet in person yet I am hoping to work with them going forward.
Your musical pursuits are primarily dedicated to people facing mental distress. Is the fact that so few artists have a similar focus an obstacle or an advantage? A number of well-known artists have struggled with their own mental health and some of them have spoken about their experience to try and raise awareness. My cover songs, that form my mental health awareness project, were all written or recorded my artists who suffered with mental illness that eventually played a part in their early deaths. I wanted to pay tribute to them but also bring my own personal experience to try to bring other people hope. I hope that personal experience is an advantage; it’s something I feel very strongly about, I want to encourage those who are suffering to seek help and those that are stronger to reach out and show understanding.
Is it possible to succeed in today’s industry, especially considering the current situation, with such thematically uncommon music? If the music is good, people will listen to it. I’ve tried to create a distinctive sound, with some great musicians, but there is a lot of competition. You have to get your music heard. Modern technology helps with that when you can’t go out and play live. My style of music won’t be to everyone’s taste, but obviously I hope people will listen to it and when I start to release my own original songs I hope they will like them just as much. The music industry is hard, you have to have talent, but you also need luck.
What has the response been like? The response has amazed me, particularly in countries like Slovenia and Italy. I didn’t think when I started this music for mental health project it would travel around the world, I thought it might be heard by a few hundred people and that it might help them to feel less alone, to seek help if they were struggling with their mental health.
Do you feel as though it is necessary for an artist to stand out in order to achieve success in this time? In today’s world, as an artist you are not just competing with other musicians in your own country, you are competing with artists from all around the world but at the same time you can reach many more people. When you are starting out in the music business, it can help to do something a bit different, but I believe it has to be real, genuine and consistent, otherwise people see through you and lose interest.
Do you feel as though the audience you are targeting with this song is less common, perhaps even out of the ordinary, or is that merely a false perception and struggle of this sort is more common than we might imagine? As I said before, you need some talent, you need some luck to be successful in the music business. But above all you need good music. Although my current project is about mental health, it’s also about good music and I hope that people will recognise that, even if they don’t particularly like it. When it comes to mental health I think we can all struggle at times depending on what is happening in our lives. I know in the UK 4 out of 5 people will struggle with their mental health at some point in their lives. We are all human, we all experience sadness and happiness and everything in between. But of course we are all unique, how our thoughts and feelings affect us, who we have around us who will understand and support us. I think perhaps we need each other more than we sometimes realise.
Are you the sort of person that, by character, wishes and feels the need to be unique, to stand out? I’m quite a reserved person. I don’t feel I am unique. I’m just an ordinary man, trying to do something to help others and to bring people together, and the best way I know to do that is with music.
Although he starred in many films he is and probably will forever be most remembered as sea Adonis, rising from the ocean waves in classic Blue lagoon. This movie was extremely popular when it came on film screen and made Christopher Atkins one of the most adored men on silver screen and in the world and became one of Hollywood’s classics. Although it is hard or even impossible to believe it is 40 years since legendary movie was made. Christopher Atkins, unforgettable Richard, this week –believe or not- turned 60! No matter to that he is still very charming and handsome man as he is remembered and some decades later his sex appeal is still there. He celebrated his birthday with small party, according to Covid situation. He kindly gave an interview about his personal matter to Estrada.si and also some exclusive photos. During this occasion, Estrada.si wishes him all the best and happy birthday.
What it means to you being 60 years old? I never thought I’d make it past 27! 60 is kinda spooky to me because I don’t see myself as being 60. I’m still 5 sometimes lol. It’s an old number but I’m still on the hunt in life.
What condition are you in, how do you feel? Dealing with years of intense sports wear and tear on my body but all good! I hit the gym nearly every day.
Do you have any special wishes, plans…? The last box in the business I want to tic is making my own film. The films I have are all family uplifting films and the flavor at this time are those type of films. I signed with Eris Talent a literary agency who are pushing my projects.
How do you feel about the fact being still good looking man? I’m single so thank you!
How do you stay in shape? I have been going to the gym to keep the locked up joints working and stay active. There are positive sides to A.D.D lol.
How it was on the birthday party? It was the best birthday party ever! Nadia and Stoyan Gueorguiev are from Bulgaria and opened a new coffee shop where they fresh roast coffee. Wake-Cup-Coffee in Fairfield CT. They opened right when Covid hit. I shared that I shot a film in Bulgaria and loved it! They are a fantastic family run business (their kids help out) and it is only top quality in décor and food. I like to help the community when I can and promote through great people like you during this time of struggle. The Connecticut State Senator, Tony Hwang was there and gave an uplifting speech about community and honoring my birthday.
Do you have any regrets because of Covid and situation? I believe birthday party would be different without Covid situation. Herd immunity is near and things will level off. All the people I know who had it were fine thank goodness and did not have a difficult time other than feeling bad. We were only allowed a certain number and everyone was Covid safe with masks. I took mine of for some pictures when no one was near. It would have been a big bash with press but Covid killed that.
Looking back would you (if it would be possible) do something different as you did? Some different decisions etc? Would you repeat some things etc? Nope! Nadia of Wake-Cup-Coffee threw the most incredible party I could have ever dreamed of! Too bad more could not have been there!
Sebastian je bil pred leti eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenih obrazov. Pojavil se je kot meteor, kot bi lahko rekli in v hipu osvojil množice mladih, predvsem najstnikov. In se, kar je z današnjega zornega kota, ko se mnogi pojavijo in poniknejo, obdržal na sceni. Takrat so bili seveda še drugačni časi, a vendar se prebiti med najbolj priljubljena imena ni bilo kar tako in tudi ne najbolj lahko ostati v vrhu. Dvajset let pozneje je Sebastian zrel človek, ki ima za seboj že določeno življenjsko kilometrino in izkušnje in ki se je vmes uspešno podal tudi v druge izzive. Čeprav je glasba veliko manj del njegovega življenja kot nekoč in ga že precej časa ni na odrih, se vsake toliko obudi upanje, da se vrača na sceno. Tudi ob dvajseti obletnici skladbe Hočem to nazaj, s katero se je začel njegov vzpon in jo je prav posebej za to priložnost na novo posnel, nemalo poslušalcev ugiba, ali se vrača na glasbene odre. Pa se res?
Ob obletnici skladbe, s katero ste uspeli na glasbeni poti, ste jo na novo posneli. Zakaj ste se odločili za to? Prebijamo se skozi verjetno najtežje obdobje naših življenj, ko se zdi, da se vse okoli nas ruši. Pesem je bila septembra stara 20 let in jo zato vsi povezujemo z nekim drugim svetom, drugim obdobjem, verjetno veliko prijetnejšim, bolj pozitivnim. Za remix sem k sodelovanju povabil enako ekipo, ki je naredila tudi original, skupna želja pa je bila enaka: ustvariti preobleko pesmi, ki bo ljudi ob poslušanji popeljala v lepše, boljše čase. Pesem je zaznamovala odraščanje cele generacije mladih in nenazadnje tudi mene, prav zato pa jo danes z nekaj več izkušnjami vsi doživljamo na nekem čisto novem nivoju. Tako smo z vsemi spomini, ki so vezani nanjo, mojo publiko popeljali na popotovanje v lepše čase, obenem pa pesem predstavili tudi njihovim otrokom in današnji mladini.
Prvi skladbi ste ob obletnici posvetili neke vrste počastitev. Se še spomnite nastopa, na katerem ste jo pred dvajsetimi leti prvič zapeli? Seveda se ga spomnim. Pravzaprav se ga spomnim tako živo, kot bi se zgodil prejšnji mesec, pa sta od takrat minili dve desetletji. Spomnim se vsega: garderobe v Cankarjevem domu, generalke, hoje od garderobe v zaodrje, tudi tega, kako sem izza odra spremljal nastop skupin Nude in Power Dancers pred mano in cepetal, naj me že končno spustijo na oder. Nobene treme ni bilo, nobenega strahu, le iskrena želja priti na oder, zapeti in zaplesati ter v dveh minutah pokazati, kaj smo celo leto dni pripravljali. Seveda pa si nisem niti v najlepših sanjah takrat predstavljal, da se mi bo s tem nastopom celotno življenje zavrtelo v popolnoma drugo smer, kot bi se sicer. Krasna in precej neponovljiva izkušnja v moji življenjski zbirki.
Nekateri so zaradi tega, da ste na novo posneli pesem, menili, da se vračate na glasbeno sceno, a očitno ne. Zakaj ne? Iskreno povedano so vsi drugi s tem mojim vračanjem na glasbene odre veliko bolj obremenjeni kot jaz sam. Moja glasba mi je vedno bila v prvi vrsti iskreno veselje. Imam srečo, da se mi nikdar ni bilo treba recimo prilagajati v glasbeni zvrsti in izvajati stila, ki mi ne bi bil všeč. Tudi intervjujev se lotevam rad in veselim se stika s publiko na nastopih. Vse to se v vseh teh dvajsetih letih ni spremenilo. Zato se tudi ne obremenjujem s tem, a je to zdaj vrnitev ali ne. Remix pesmi “Hočem to nazaj!” se mi je zdel super ideja in smo jo zato naredili. Prepričan sem, da bom enako prej kot slej tudi izdal še kakšno pesem, ker še vedno rad pojem in nastopam, je pa res, da danes glasba ni več moja glavna preokupacija in se je zato lahko loteval še toliko bolj iz srca, ko in če začutim. Zato je najbolje ostati brez napovedi, uživati v vsem, kar je in se pustiti presenetiti.
Vas glasba sicer še privlači? Vam je še izziv? Seveda me. No, v tem obsegu, kot sem to izvajal nekoč, danes seveda ne gre. Nekoč so bili to po trije ali štirje nastopi na dan in prevoženih nemalokrat več kot tisoč kilometrov dnevno. To so dimenzije, ki si jih lahko predstavljajo le redki. Moram pa priznati, da ima zdaj glasba veliko večji draž, kot ga je imela recimo tik preden sem se umaknil, ker je manj rutinirana, manj samo po sebi umevna in zato večji izziv. Pa tudi roko na srce, v estradnem svetu in med novinarji imam še vedno veliko prijateljev in poznanstev in res lepo se je po vsem tem časom z vsemi vami spet malo podružiti. Veselim pa se tudi, da enkrat vsa ta kolobocija z zapiranjem države umiri in se bomo lahko podružili tudi s publiko.
Na glasbeni sceni niste že več let, prej ste bili med najbolj priljubljenimi izvajalci. Če bi začenjali danes, kaj menite, kako bi bilo? Kaj sicer menite o današnji slovenski sceni? V čem je drugačna kot včasih? Za uspeh na takšnem nivoju, kot je bil moj takrat, se mora perfektno poklopiti ogromno stvari — tudi takšnih, na katere nimaš vpliva. Poglejte, koliko res izjemnih mladih pevcev imamo, ki vrhunsko pojejo, imajo super pesmi, odlične spote, pa se tisti veliki bum okoli njih ne zgodi. Prav zato vedno malo znorim, ko kakšni “strokovnjaki” začnejo razpravljati o kakovosti komercialne pop glasbe. Ker najti pevca, ki ima cel paket, dobro poje, morda tudi kaj zapleše, dobro izgleda, je resen, priden, delaven, odgovoren, korekten, lojalen in še toliko več, kar potrebuješ za cel paket v tem poslu, ter potem iz tega narediti zgodbo, ki bo nagovorila celo generacijo, ujeti nek utrip trenutka in prepoznati, kaj svet potrebuje… to vse je umetnost. Prav zato takšne zgodbe tudi niso pogoste.
Nekoč ste bili najstniški idol, tudi sami ste bili takrat skoraj najstnik. Če bi se vrnili na glasbeno sceno, najstniški idol ne bi bili več. Kje bi se videli? V kateri zvrsti? Ni dvoma, ostal bi v popu. To je moje srce, moja duša, tukaj lahko največ dam. Zagotovo bi bil noro zanimiv tudi kak izlet v kakšno drugo glasbeno zvrst, a moje jedro se ni spremenilo. Vedno mi je bilo pomembno, da je pesem spevna, da ostane v ušesu in si jo zapojem, tudi ko se na radiu vrti že kaj drugega. Mogoče mi je ravno zato bil tak izziv pisati moj tretji album “Osebno …”, na katerem sem praktično vse pesmi, kot so Mi Chica Latina, Kriv sem, Tvoja slika (bledi) in še veliko drugih glasbeno in besedilno ustvaril sam in so nekako moj dnevnik. In ko danes vse te moje pesmi vidim na iTunesih in podobnih platformah, sem res ponosen. Ker biti pevec, je ena stvar, biti ob tem še avtor, pa neka čisto druga dimenzija.
Kakšno glasbo poslušate? Si zavrtite tudi svojo? Uh, moj glasbeni nabor je kar raznolik. V avtu večinoma ne poslušam ničesar, če pa že, prižgem ARS, ki večinoma predvaja klasično glasbo. V plesni šoli plešemo na aktualno pop in rap glasbo, vmes se prikradejo še kakšni rockerji a la Siddharta, pa Queeni, ki jih pomešam z Vanesso Mae izpred let, pa 2Cellos ali Maximom Mrvico. Seveda ne manjkajo tud muzikali, ki so moja ogromna ljubezen in imam doma ogromno zbirko zgoščenk s predstav na Broadwayju in West Endu, ki sem si jih pogledal. Sem pa nedolgo nazaj po dolgem času preposlušal tudi vse moje pesmi, ki sem jih ustvaril in po poslušanju obsedel ter bil res ponosen. Vsaka pesem nosi neko svojo zgodbo, spomine, marsikatera tudi kakšno življenjsko izkušnjo, ki sem jo skozi njo predelal in je privrelo na dan toliko enih lepih trenutkov, da sem se takoj bolje počutil. Tako da ja, zagotovo si jih bom večkrat predvajal in to s ponosom povem.
Po prekinitvi z glasbo ste se uspešno podali na druge poti, predvsem plesno in zumba. Kako je sedaj, posledično koroni? Vlada nas je onesposobila, kolikor je le lahko. Če je prvi lockdown bil smiseln, tole zdaj več ne vodi nikamor. Človek bi mislil, da je enajst mesecev ukrepov brez empirično dokazljivih učinkov dovolj tehten argument, da se ta norija zaključi. A se ne. No, mi smo ta čas izkoristili po svoje in se znašli. Plesne treninge in skupinske vadbe v plesni šoli Sebastian smo preselili na splet, kjer se zdaj trikrat tedensko družimo preko prenosov v živo, na www.PlesnaSolaSebastian.com pa smo naredili tudi ogromno videoteko, v kateri lahko kdorkoli kadarkoli trenira z mano in drugimi trenerji preko videov na zahtevo. Tako smo naredili ogromno bazo, ki jo bomo lahko ponujali še veliko let, prav tako pa se zdaj lahko družim z ljudmi iz vse Slovenije in tujine, ki sicer na redne treninge v Maribor ne morejo priti. A ni to super? Zadnje leto dni je torej veliko stvari obrnilo na glavo, a ponudilo tudi kar nekaj novih možnosti, le videti in uporabiti jih je treba.
Plesno in z zumbo ste uspešno prodrli tudi v tujino, veliko ste tudi službeno potovali. Kako je s tujino sedaj? Tudi tujina se je skoraj v celoti preusmerila na splet. Izobraževanja, ki jih vodim v Avstriji, Nemčiji in Švici, sedaj potekajo iz udobja moje mariborske plesne dvorane preko Zooma, prav tako so se plesni in drugi športni kongresi, na katerih že leta predavam, v celoti preusmerili na splet. Moram reči, da to stvari kar močno olajša. Časovno je veliko bolj ekonomično kot potovati po vsej Evropi, prav tako je veliko bolj okolju prijazno, pa tudi manj naporno za telo. Kar nekaj prednosti je torej, vseeno pa manjka druženje, ki je vendarle eden od ključnih elementov takšnih dogodkov. Če povzamem, v živo je izjemno, splet pa je odlična alternativa.
Pred leti ste bili veliko v medijih, v zadnjih zelo malo. Zakaj? Za tem ni večje zgodbe. V medijih sem toliko, kolikor imam zanimivega za povedati. Rad delim stvari, ki ljudi navdihnejo, pa naj bo to moje delo, potovanja ali kaj drugega, nisem pa (več) toliko na stopnji, da bi se moral gledati skočiti iz čisto vsake revije z vsako drobno malenkostjo, ki se zgodi v mojem življenju; Angleži rečejo: “Been there, done that.” Zelo rad sem odprt za pogovore in intervjuje, kjer lahko pokažem kaj vsebine, ne le — karikiram — kako se bom šemil za pusta. Tale intervju je recimo eden takih, ki mi je v veliko veselje.
Zaradi korone se je bilo treba prilagoditi, nekateri so se lotili drugih stvari, sploh na estradi je težko. Ste se v kaj novega podali tudi vi? Kako sicer sploh preživljate te koronske čase? Kakšno leto je za vami? Preteklo leto je bilo izjemno. Od marca do junija smo delali vsakodnevne Live Streame ter naredili obsežno videoteko, ki sem jo prej omenil. Od oktobra sem ogromno časa posvetil glasbi, intervjujem, gostovanjem ter več časa izkoristil tudi za to ljubezen. Vmes sem veliko potoval. Obiskal sem Vietnam, Grčijo, Islandijo, Švico, Irsko, Sardinijo, Sicilijo, Tenerife in nedavno še Zanzibar ter si tako nabral ogromno krasnih spominov za stara leta, spoznal nove kulture in običaje, obenem pa se tudi na lastni koži prepričal, da je za življenje z ukrepi prava srednja pot, ne pa ekstremi. Predvsem pa sem se lahko posvetil stvarem, za katere mi v rednih urnikih zmanjkuje časa. Branje knjig, gledanje filmov, biti ob večerih doma, ne v dvoranah … vsega tega nisem poznal praktično 20 let. Pa seveda druženje z mojima nečakoma, ki sta mi ukradla srce.
Classic Blue lagoon movie and Dallas tv series star Christopher Atkins says that Covid changed his life the same or similar way as it changed life of millions of other people. He is very energetic man, with many interests, always doing something, traveling a lot and living no doubt full life. Actor, director and in fact so called multi talent man is always busy and doesn’t know the meaning of boredom. Now Covid partly changed his life too. But Atkins didn’t want to let it changes his life completely. Still charming and handsome star was lucky. He didn’t get virus, but he faced it closely. He was in quarantine not just once, but twice and despite of that he is healthy. How it was, what were his feelings, fears, experience etc he spoke about in interview for Estrada.si
How exactly happened that you came into danger because of Covid? The virus is everywhere here. Seems everyone I’m close with has had it. Nothing terrible has happened to any of them thank goodness. Just flu like symptoms and loos of taste and smell. I don’t know why I haven’t gotten it yet. Maybe it’s the CoQ10 I take (lol). I had to quarantine for 14 days at my son’s place after their babysitter came down with it two days after she was at the house and I was exposed to her. I got back to Connecticut and saw a buddy at the coffee shop and we talked a bit then I left. Two days later he texts me he has the virus. So I’ve been quarantined again. I’m fine. Didn’t get it.
Were you and family on tests? We take a test after about 10 days of quarantine. All negative. I also test before I see my mother who is in her 80’s. She is now lined up for the vaccination.
You say you and family are in quarantine. Did you decide to go yourself or it was official decision from doctors? The quarantine is what is recommended by the government. Unless there are serious complications the doctor will only tell you to stay at home and quarantine.
What happened with the nanny? If I understand correctly, virus came through her? The sitter is in her 20’s. She lost her taste and smell, was run down lethargic, had no fever. Bounced back quick. No problems.
How long you’ll be in quarantine? I’m out now. They say 5 days after exposure is when you would get symptoms but could go to 14. I’ve done both now.
How are you feeling? What are you doing? What is your day like? Do you have contacts with outside world? I’m feeling fine! I get out and hike. I can’t handle being inside. I just stay away from people. Now that I’m not sick I’m headed back to the gym and can be around people.
What is your opinion about Covid in America? Is this big problem? What is people behavior generally? There is tremendous fear that has been instilled in America. The statistics don’t warrant the fear. All the people I know who have had it have had no problems. There is a virus and there are issues for the elderly and people with underlying conditions. People here have been devastated by the lockdowns and panic. It’s very, very sad to see.
Will you get or have already got anti Covid vaccine? No. There is too much weirdness about this that doesn’t quite add up to me and seeing my friends get it and get over it I’m going to wait.
Do you wear mask, clean and wash hands etc with disinfectant? Yes. I follow all the protocols. There is that old saying, safe than sorry.
What this experience generally means to you? Did you get any new knowledge, views…? What is your biggest fear in connection to Covid? The experience is like living in a sci fi movie. My biggest fears are there are more questions than answers. It’s a very strange time we are living right now.
Kim Begovic ima kljub le 20 letom na glasbeni sceni drzne sanje. In tudi načrte, saj si je tudi zamislila, kako sanje udejaniti. Pri tem se je malce vmešalo tudi naključje, a to vse prej kot škodi. Verjetno ji utegne pomagati, zato nikakor ni odveč. Naključje je bila nekakšna telepatija, kot bi lahko rekli, med Kim in znanim angleškim glasbenikom Yungbludom. Youngblud, ki je v lanskem letu prejel nagrado MTV za najbolj obetavnega izvajalca, je namreč Kim zasledil na Instagramu in njen posnetek objavil v svoji Instagram zgodbi! Kako sta glasbenika sicer sploh prišla skupaj? Poleg naključja je svoje prste spet vmešala korona. Posledično temu, da so za glasbenike nastopi omejeni, Kim še pogosteje sede za klavir in vadi, obenem pa ustvarja tudi nove skladbe. Objavila je tudi nekaj priredb skladb drugih izvajalcev, med njimi skladbe Parents. To skladbo pa sicer v originalu izvaja Yungblud. Med njegove oboževalke sodi tudi Kim. »Ko sem opazila njegovo glasbo, se je v meni nekaj zgodilo. Ne znam pojasniti, vendar se je nekaj premaknilo. Ob njegovi glasbi sem dobila občutek, da je glasba svet, v katerega se lahko vedno zatečem in kjer se počutim res domače,« pravi. Zato je med priredbe, ki se jih je lotila, vključila tudi svojo verzijo Yungbludove skladbe. Posnetek je videl tudi angleški zvezdnik alternativnega roka, hip hopa in pop punka in ga objavil na svojem Instagramu. Bržkone najbolj zanimivo pri tem je, da Kim najprej tega sploh ni vedela in da so jo opozorili drugi. »Na lepem moj telefon skorajda ni več dohajal obvestil, ki sem jih prejemala od Instagrama in znancev. Ko sem pogledala, za kaj gre, sem bila tako rekoč šokirana. Posnetek priredbe sem objavila, ker mi je skladba všeč in to je bilo vse. Niti v sanjah pa si nisem predstavljala, da bo prišel tudi do Yungluda. Da je stvar zame še večje veselje, je to, da je prav on v zadnjem času nekakšen moj največji vzor. Poslušala in brala sem njegove intervjuje in prav on me je inspiriral, da se izstopila tudi iz cone udobja,« pove.
Rada bi ga tudi osebno spoznala Dogodek bi si lahko razlagali tudi kot nekakšno telepatijo med glasbenikoma. Kim je objavila priredbo, Yunglud pa je kot po čudežu posnetek takoj opazil. Kot omenjeno, ima Kim načrte, ki si jih želi tudi uresničiti. Ali se ji bo izpolnila tudi želja, da bi srečala angleškega idola in z njim celo zapela v duetu, je težko reči. Si pa tega zelo želi in z ekipo, s katero dela, se že poigravajo z idejo, da bi stopili v kontakt z Yungludom. Priložnost je namreč naravnost idealna in morda se iz nje tudi res izcimi kakšno konkretnejše sodelovanje. Da pa jo je tujina mikala že pred tem, ni nikakršna skrivnost. Lansko leto je namreč izdala svoj prvi tuji singel Calling me. Skladba je plod sodelovanja s švedsko glasbeno ekipo v sestavi Adriana Pupavac, Andreas Björkman & John Åhlin, Kim je sodelovala tudi kot soavtorica glasbe, besedilo pa je pripravil znani irski tekstopisec Aidan O’Connor.