Arhivi Kategorije: Glasba

Glasba, Tuja scena

Ostal zaradi občinstva

V slovensko prestolnico te dni, natančneje v torek, 18. junija, prvič doslej prihaja sloviti Tom Jones. To zagotovo preseneča, saj njegova pevska kariera traja že reci in piši kar šestdeset let! Sir Thomas John Woodward, kot je sicer njegovo pravo ime, dopolnjeno s plemiškim nazivom, ki mu ga je podelila angleška kraljica, je eno od legendarnih imen svetovne glasbene scene, saj ni veliko glasbenikov, ki bi bili na odrih tako dolgo in ki bi imeli tako pisano ter bogato kariero. Čeprav je bil v minulih desetletjih priljubljen tudi v nekdanji Jugoslaviji in v Sloveniji, k nam prvič prihaja šele sedaj.

Popoln, robustni bariton, kot označujejo njegov razpoznavni in legendarni glas, se je na sceni pojavil leta 1963, kot solist skupine Tommy Scott and Senators. Ime so si začeli ustvarjati z nastopi po lokalih in na prireditvah ter v plesnih dvoranah v domačem Pontypriddu v Wallesu, vendar brez večjega uspeha, o katerem so sanjali. Na nekem nastopu jih je opazil londonski menedžer Gordon Mills, ki je postal Jonesov menedžer in  ga odpeljal v London. Mills je bil tudi tisti, ki ga je preimenoval v Toma Jonesa. Zanj je uredil pogodbo z založbo Decca records, za katero je Jones leta 1964 posnel prvi singel Chills and fever. Skladba nekega posebnega odmevnega uspeha ni imela, zato pa ga je doživela naslednja, It’s not unusual. Postala je celo mednarodni hit in Jonesu odprla vrata v dolgoletno uspešno kariero. Naslednje leto je posnel nekatere skladbe, ki so evergreeni in del njegovega železnega repertoarja, What’s new pussycat, naslovno skladbo filma o Jamesu Bondu Thunderball in druge. Presenetljivo pa je kljub tem uspehom leta 1966 njegova priljubljenost nenadoma upadla, čeprav je prejel nagrado Grammy za najboljšega novega umetnika tistega leta. Mills se je zato odločil preoblikovati pevčevo podobo, obenem pa je Jones začel prepevati tudi skladbe, namenjene širšemu občinstvu in med katere kot tipična sodi tudi njegova velika uspešnica Green, green grass of home. Sprememba se je pokazala za učinkovito, saj se je vrnil na lestvice v Angliji in Ameriki. Do konca šestdesetih je posnel še nekatere svoje zimzelene skladbe, I’ll never fall in love again, I’m coming home in Delilah.

Televizija in Las Vegas

Za mednarodni in tudi siceršnji uspeh Toma Jonesa so v veliki meri zaslužni tudi televizija in koncerti v Las Vegasu. V igralniški meki sveta je prvič nastopil leta 1967 in prav v tem času se je njegova podoba na odru spet začela spreminjati. Del njegove scenske garderobe so postale odprte, na pol raztrgane srajce in tesne hlače, okrog vratu pa verižica z velikim križem. Las Vegaško obdobje je bilo tako uspešno, da je zaradi donosnih nastopov za nekaj časa celo manj snemal. Prav tako so tamkajšnje predstave povzročile tudi evforijo, spričo katere so mu ženske na oder metale nedrčke in celo ključe hotelskih sob.

Podobna zgodba o uspehu so tudi njegova televizijska gostovanja. Od leta 1969 do 1971 je imel svojo redno oddajo This is Tom Jones, s katero je po podatkih zaslužil v današnje dolarje preračunano skoraj 66 milijonov! Posledično priljubljenosti in gledanosti šova je bil že v prvem letu predvajanja nominiran celo za najboljšega igralca za nagrado Golden globe. Približno desetletje kasneje je imel drugo tv oddajo s 24 epizodami, imenovano Tom Jones. Obe televizijski oddaji sta bili kasneje predmet spora s prvotnim imetnikom licence zaradi neplačanih licenc. Pred dvanajstimi leti pa sta tožbo zoper prvotnega imetnika licence sprožila tudi Jones in podjetje Tom Jones Enterprises z zahtevo za preprečitev licenciranja zvočnih posnetkov iz šova Tom Jones. Leta 1970 je Jones gostoval tudi v tv oddaji Raquel, katere zvezda je bila filmska zvezdnica Raquel Welch.

Jones se je nekaj malega poskusil tudi kot igralec. Sredi sedemdesetih let je dobil vlogo morilca CIE v filmu Yockowald, vendar filma niso posneli. Nekaj let kasneje je zaigral v s Tanyo Roberts in Davidom Hasselhoffom tv filmu Pleasere Cove, a je bil film zgolj neuspešni pilot za potencialno tv serijo. Kot gost je nastopil še v epizodi serije Fantasy Island v začetku osemdesetih, nato pa v začetku devetdesetih še kot gost v kultnih serijah The fresh prince in The Simpsons.

Zamenjava menedžerja in glasbeni šov talentov

V zgodnjih osemdesetih je Jones začel snemati tudi country skladbe, vendar posebej opaznega uspeha v tem stilu ni dosegel. Velika prelomnica v njegovi karieri je bilo leto 1986. Zaradi raka je umrl menedžer Mills in njegovo vlogo je prevzel Jonesov edinec Mark. Kasneje se jim je priključila tudi Jonesova snaha in od takrat dalje za menedžment skrbi družinska ekipa. V eni od Jonesovih biografij je v poglavju o njegovem odkritelju in menedžerju tudi precejšen del o tem, kakšen neprimeren odnos naj bi zvezdnik po Millsovi smrti imel do njegove vdove in družine.

Mark je korenito spremenil očetov imidž in pevca približal tudi mlajšim generacijam, kar je bilo nadvse pomembno. Zvezdnikova pretežna publika se je namreč starala in računati je bilo treba začeti tudi na mlajše in temu primerno vpeljati nekatere stvari. Jones se je odločil po sinovih načrtih posneti skladbe po okusu mlajših poslušalcev, med katerimi velja predvsem izpostaviti sicer skladbo Princa Kiss, ki jo je Jones posnel na novo v svoji izvedbi. Zanjo je posnel tudi videospot, ki je osvojil MTV Video Music Award za leto 1989.

Pred sedmimi leti so pevca povabili tudi v šov The Voice UK, v katerem je bil naslednja tri leta. V četrtem letu trajanja šova je prišlo do spora. Pogodba z Jonesom ni bila podaljšana in zamenjal naj bi ga Boy George. Jones je ostro kritiziral vodstvo BBC TV zaradi podstandardnega obnašanja, saj se o tem sploh niso posvetovali z njim in so ga celo obvestili šele zgolj 24 ur pred uradno objavo odločitve.

Poročen enkrat, nešteto afer

Svojevrstno poglavje v zvezdnikovem življenju je bilo tudi njegovo osebno življenje. 59 let je bil poročen s šolsko ljubeznijo Lindo, od leta 1957 do 2016, ko je preminila zaradi raka. Zakonca sta imela sina edinca Marka. Njun zakon je kljub pevčevi legendarni nezvestobi trajal vse do ženine smrti, čeprav naj bi se zvezdnik celo sam pobahal, da je na višku slave imel tudi do 250 ljubezenskih afer na leto. Zakonca sta vrsto let živela tudi vsak na svoji strani Atlantika, Jones v Ameriki, žena pa v domačem Wallesu. Linda se sicer tudi nikoli ni javno izpostavljala, nikoli ni marala publicitete, redko se je pojavila tudi na njegovih koncertih, prav tako njene bodisi javne, bodisi zasebne fotografije s slavnim možem so bolj kot ne redke. Moževo nezvestobo je nekako tolerirala, nekoč pa ji je prekipelo in ga je po objavi v nekem časopisu o njegovih skokih čez plot bojda tudi fizično napadla. Med Jonesovimi aferami z znanimi ženskami je najbolj odmevna bila nedvomno afera z nekdanjo Miss sveta Marjorie Wallace, ki jo še danes pogosto omenjajo.

Ena od afer je znova aktualna in vroča bila tudi pred kratkim. Leta 1987 je zvezdnik imel kratko afero z manekenko Katherine Berkery, ki je zanosila in rodila Jonesovega nezakonskega sina. Po hudi sodni bitki, ki je vključevala tudi test DNK, ker je zvezdnik zavračal priznanje očetovstva, je ameriško sodišče leta 1989 Jonesa spoznalo za očeta. Zvezdnik je kljub temu zanikal celo sodno sodbo vse do leta 2008, ko je končno vendarle priznal očetovstvo. Vendar s sinom Jonathanom Berkeryjem nimata nobenih stikov, kot javno trdi slednji, jih odklanja oče, s katerim se še nikoli v življenju ni srečal, prav tako pa nima nobenih stikov z očetovo siceršnjo družino.

Ob smrti žene se je Jones umaknil z odrov in odpovedal vse koncerte, razmišljal pa je tudi o slovesu od petja, a se je, kot je bilo poročano, k petju vrnil zaradi publike.

Legendarni zvezdnik bo, kot omenjeno, v sklopu svetovne turneje v Sloveniji prvič doslej v svoji karieri nastopil 18. junija v ljubljanskih Stožicah.

Foto: Tom Jones management

Domača scena, Glasba

Zvabile so ga rdeče svetilke

Eden najuspešnejših mlajših slovenskih glasbenih avtorjev in producentov Nino Ošlak rad, ko ima in kadar si vzame čas, potuje. Bil je že marsikje, že nekaj časa pa si je želel znova obiskati tudi Amsterdam. Tam je namreč že bil pred približno petimi leti. »Zdaj sem šel malce obujat spomine. Všeč mi je energija mesta, odprtost ljudi, pa seveda vsi lepi kanali in urejeno središče mesta, ki ima nek svoj čar. Pa ne zaradi specifičnega vonja po travi, ki te spremlja vsepovsod skozi mesto, ampak zaradi vrste tudi drugih stvari,« pravi.
Tokrat je bil manj tipičen turist, saj je izpustil najbolj oblegane turistične muzeje. Tako je imel več časa za raziskovanje ulic, okolice mesta in podobno. »Obiskal sem tudi dve prijateljici, s katerima smo pred leti na morju stkali vezi in ostali v stikih, obe živita v Amsterdamu. Super je, ko mesto doživiš tudi z očmi domačina. Tako izveš še kaj več,« pove.

NE opojne substance, DA svetilke
Nizozemsko mesto mu je bilo všeč, niso pa mu bile všeč vse tamkajšnje navade. Kaj mu je bilo všeč najmanj? »Vonj po opojnih substancah, ki so na Nizozemskem dovoljene, mi res ni všeč. Ničesar takšnega nisem zaužil, saj se mi zdi, da se lahko imam v družbi še bolje, če sem čisto “čist”. Tudi sicer v Sloveniji na zabavah nikoli ne zaužijem kaj več od kakšne kapljice alkohola. Pa še to zelo redko in sem čisto zadovoljen tako. Če se hočeš in znaš, se lahko dobro oziroma odlično zabavaš tudi brez tega,« poudari.
Ena od stvari, ki jih v Amsterdamu med drugim obiskom nikakor ni hotel izpustiti in zamuditi, je slovita ulica rdečih svetilk. »Peljali so me, da sem si ogledal znano četrt, famozne ulice s prostitutkami. Zmotno je namreč še vedno prisotno mnenje, da gre za ulico, gre namreč za četrt z več ulicami. Ogledal sem si najbolj slovito, De Wallen v starem delu mesta, ki obstaja vse od 14. stoletja dalje. Čez dan je večina izložb, kjer delajo dekleta na poziv, praznih, ko se zvečeri, pa oživijo in se prižgejo znamenite rdeče luči. Zares sem bil radoveden, kako je to videti v živo in na licu mesta. Tam je to legalizirano in velja za čisto normalni poklic. Tudi z domačini se o tem pogovarjaš kot pri nas recimo o poklicu frizerja, trgovca ali odvetnika. Bil sem presenečen nad odprtim duhom domačinov,« je razkril.

Foto: osebni arhiv

Domača scena, Glasba

Trboveljčan osvojil veliki Grand prix

Najbrž ni človeka na tej ali oni strani meje, ki pri najboljši volji ne bi mogel reči, da slovensko hrvaški odnosi že leta niso ravno najboljši. Pa vendar se je še enkrat pokazalo tudi, da glasba takšnih meja in stvari ne pozna. Note in besede so spregovorile tudi na 25. festivalu Melodije hrvatskog juga v Opuženu. Najvišjo nagrado Grand prix, po mnenju občinstva in žirije, je namreč osvojila skladba Tri gitare, za katero so moči združili Slovenci in Dalmatinci.

Novinarska ideja
Skladba je v konkurenci več znanih in močnih klap, solistov in dobrih pesmi osvojila najvišjo možno nagrado Grand prix in prepričljivo zmagala. Kot za to priložnost poimenovani Tri tenora so jo zapeli Marjan Zgonc ter priljubljena dalmatinska pevca Branko Medak in Zoran Bebić Beba, nastala pa je pod prsti avtorja teksta Romana Turnška, melodije Dušana Zoreta in aranžerjev Želimirja Škarpone ter Daliborja Musapa.
»Pesem je nastala po zamisli novinarja Romana Turnška, da je zaživela, pa je malce trajalo. Govori o moških treh generacijah  neke družine, ki jih veže kitara in glasba, ki se prenaša iz roda v rod. Treba je bilo najti pevce, kar pa ni bilo lahko. Ujeti so se morali namreč glasovno, poleg tega pa tudi v resnici in vizualno biti treh različnih generacij, kar je poanta pesmi« pravi Marjan Zgonc. Zgonc je tudi dal idejo, da se skladbo prijavi na letošnji festival Melodije hrvatskog juga Opužen 2018. »Za pomoč pri iskanju ostalih dveh pevcev za vlogi očeta in vnuka sem se obrnil tudi na znanega producenta Želimirja Škarpono. Ko je bila pesem posneta, je na vse sodelujoče naredila zelo dober vtis. Zato smo verjeli, da bo visoko uvrščena. Da pa bo med konkurenco, kot so klapa Maslina, klapa Cambi in drugi, prejela prvo nagrado Grand prix, pa je preseglo tudi naša pričakovanja,« doda.
Podobnega mnenja so tudi ostali sodelujoči pri skladbi. »Letos je bila na festivalu res velika konkurenca, saj je tekmovalo kar 27 skladb, ki dihajo v dalmatinsko mediteranski zvrsti, nastopili pa so najboljši izvajalci. Naša skladba je po glasovih tako žirije kot občinstva dobila največ glasov in bila okronana z najvišjo nagrado. Posebej bi želel izpostaviti, da je občinstvo že med nastopom Treh tenorjev navdušenje pokazalo z aplavzi, zato ne čudi, da je pesem dominirala po glasovih publike. Šestčlanska strokovna komisija je posebej izpostavila tudi izvedbo lirskih tenorjev, ki so pričarali zgodbo treh družinskih generacij, ki iz roda v rod s kitaro negujejo in prenašajo glasbo,« je navdušen tudi Želimir Škarpona, ki je sicer prekaljeni in izkušeni avtor ter producent in sodeluje s številnimi znanimi imeni.

Navdušeni tudi avtorji
Nadvse vesel je spričo zmage tudi avtor melodije Dušan Zore. »Kaj naj rečem drugega, kot da sem nadvse počaščen, da je naša skladba tako močno segla v srca poslušalcev, da je prejela najvišjo možno nagrado. Verjamem, da bo všeč tudi našim poslušalcem, ki imajo radi dalmatinski melos. Kot avtor se počutim zelo pomirjeno in optimistično, ker je ta nagrada prinesla potrditev, da je pravi ljudski okus še kako živ in prisoten, žal pa ga želijo medijski uredniki zaradi lastnih kompleksov in čudnih frustracij nasilno uničiti. Zavedati se moramo, da je pravica do glasbe raznovrstna in pluralnost v medijih bi morala biti temelj pravice vsakega poslušalca,« je tudi kritičen.
Nezamenljiv pečat pesmi sta dala tudi Branko Medak in Zoran Bebić Beba. »Vsi festivali so pomembni za kateregakoli izvajalca, ki nastopa na njih. Zame osebno ima festival v Opuženu še poseben pomen, ker sem prav na njem zakoračil v resne pevske vode in ker sem prav tu, na festivalskem odru, postal prepoznan kot resen pevec. To je eden najboljših hrvaških festivalov, o čemer priča tudi to, da je letos že 25. Na njem nastopajo najboljši glasbeniki, tako da je osvojitev Grand prixa posebna čast. Posebno zadovoljstvo zame je bilo vsekakor, da sem pel z vrhunskima pevcema in tudi prijateljema Zoranom in Marjanom. Absolutna zahvala in pohvala avtorjem in upam tudi na sodelovanje v prihodnje pri že načrtovanih projektih. Zelo pa se veselim tudi priložnosti predstaviti se slovenski publiki tudi pri vas, v Sloveniji, ne le slovenskim obiskovalcem v Dalmaciji,« pravi Branko Medak, ki je v skladbi odpel vnuka.

Za pesem je pravkar posnet tudi videospot, avtor Foto Veraja.

Foto: Mirjana Lemac in Marin Veraja